Tiskane izdaje
Nemara je glavni razlog v novodobnih izgubljenih balkanskih vojnah in kosovskem mitu, ki se ga Srbi nikakor ne morejo otresti, da so veliko manj obremenjeni z drugo svetovno vojno kot njihovi neposredni sosedi ali bivši bratje na sončni strani Alp.
Če zanemarimo, da brskajo za kostmi četniškega voditelja Dragoljuba Mihailovića in da jih vznemirja, ker ne vedo, kdaj natančno je bil general Draža usmrčen, se mačehovsko obnašajo do spomina na vojno, v kateri so bili za spremembo na strani zmagovalcev.
Srbom seveda ni povsem vseeno, kaj se bo zgodilo s starim sejmiščem ali s topovskimi gozdovi, ki pričajo o holokavstu v Beogradu. Čeprav so potomci talcev, ki so jih nemški vojaki streljali ob zapuščenem opečnatem zidu v centru srbske prestolnice, najmanj radovedni, kaj bo mesto naredilo na lokacijah množičnih pobojev, si ne domišljajo, da morajo odločati o tem namesto novih generacij.
Zid smrti je dobil spominsko ploščo šele leta 2005, zemljišče pred njim pa so očistili in na njem posejali travo. Na robu spominskega parka posvečenega ubitim Židom in Romom je nastalo odlagališče smeti in starih avtomobilskih gum, ki jih komunalci občasno odstranijo, obnovijo pa tudi spominsko ploščo, nad katero se tu in tam znesejo vandali. Kraju zločina se obeta, da ga bo preraslo sodobno mesto.
Ugotovitev velja tudi za staro sejmišče, ki je bilo pred desetletji zunaj mesta, z leti zdelani paviljoni pa so bili zaraščeni z gostim grmovjem. Na prvi pogled se ni nič spremenilo, le mesto je potrkalo na vrata nekdanjega nacističnega taborišča. Mesto resno grozi, da bo pregazilo vse znake smrti, na katero opozarja le še neopazna marmorna plošča. Na njej piše, da je na tem kraju nemški okupator s pomočjo domačih izdajalcev grozovito mučil in ubil več kot štirideset tisoč ljudi iz vseh krajev v Srbiji.
Prvi beograjski sejem leta 1937 je prikazal vrsto novosti v svetovnem gospodarstvu, kulturi, modi in športu, nemški okupator pa je že leta 1941 izumil drugačno namembnost za staro sejmišče. V taborišču so namestili skoraj polovico vseh Židov iz Srbije. Ker so moške praviloma postrelili, so v sejemskih paviljonih umirali od lakote in mraza ženske in otroci, ki so jih za vsak primer mučili, da jim življenje ne bi bilo preveč lepo. V manj kot pol leta so večino zapornikov pobili v kamionih, v katere so napeljali plin.
Ko so Nemci rešili židovsko vprašanje v Srbiji, so jo razglasili za prvo ozemlje pod nacistično okupacijo, ki je očiščeno Židov. Sejmišče je postalo sprejemno taborišče za vojne ujetnike, talce in prisilne delavce. V manj kot dveh letih je taborišče gostilo trideset tisoč ljudi, več kot tretjina pa jih je umrla zaradi bolezni, lakote in izčrpanosti, če jim prej muk niso skrajšali nemški stražarji. Po koncu vojne so v sejemskih paviljonih našli drugi dom socialno ogroženi in srbski likovni umetniki.
Sejmišče je za dolga desetletja utonilo v pozabo, v središču pozornosti javnosti pa se je znašlo, ker je zasebni lastnik enega izmed paviljonov, v katerem je bilo bolnišnica za taboriščnike, odprl v njem športno rekreativni center. Javnost je zbodlo v nos tudi dejstvo, da je tudi na lokaciji, kjer je bil krematorij, zrasla rastavracija Sol in poper.
Lastnik podjetja Posejdon Miodrag Krsmanović, ki se je zaradi pritiska javnosti odrekel načrtu, da bi v bivši bolnišnici prirejal koncerte, je hotel že večkrat mestu vrniti objekt, vendar se je zataknilo pri denarju. Krematorij je najelo združenje za kreativno izobraževanje otrok in mladine, ki je raje odprlo gostilno, vendar se iz objekta noče izseliti, čeprav je mesto že leta 2009 razveljavilo pogodbo in zadevo predalo javnemu pravobranilcu.
Mestna oblast zagotavlja, da bo Beograd adaptiral in saniral staro sejmišče v memorialni kompleks, predstavniki židovske skupnosti v Srbiji in komisije za staro sejmišče pa bi najraje videli, da bi ureditev kompleksa prešla v pristojnost države. Po njihovem bo le na ta način kompleks postal tako komemorativni kot izobraževalni center, ki bo promoviral toleranco in prikazoval posledice netolerance kot so ksenofobija, antisemitizem in druge oblike ideološke nestrpnosti.
Ključni problem starega sejmišča ni v dejstvu, da so v bivšem paviljonu smrti restavracije, fitnes, avtomobilski servis in prodajalne, ki imajo očitno takšna ali drugačna dovoljenja bivših ali aktualne mestne oblasti, ter okoli sto socialno ogroženih družin, temveč da se ga oblastniki na vse kriplje izogibajo, kot da je nevidljivo.
Nevidljivost ni le namišljena, kajti nihče si ne more misliti, da se le nekaj sto metrov od obale Save, ki je okrašena s splavi in prepletena s kolesarskimi stezami ter pokošenimi zelenicami, sredi drevja, grmovja in plevela skrivajo objekti velikega simboličnega pomena.
Kljub temu večina potomcev pobitih talcev, vojnih ujetnikov in prisilnih delavcev meni, da je odločitev izključno v rokah njihovih sinov in hčera ali vnukov, ki naj sami presodijo, ali se želijo spominjati, kako so umrli njihovi predniki. Na nih je tudi odločitev, ali se bodo obremenili z bremeni svojih staršev ali pa jih bodo odvrgli z ramen.
V Srbiji prevladuje tudi prepričanje, da ni dobrih ali slabih vojn in da je edina slabost vojne poraz, medtem ko bi lahko bili preživeli živ dokaz, da ima vsaka vojna tudi svoje dobre strani.
