Tiskane izdaje
Hodim po sarajevski ulici s pozne filmske projekcije, sama, ura je dve zjutraj. Vsi taksiji so polni ljudi, ki se vračajo s filmov, s festivalskih zabav, nihče ne ustavi. - Imata morda številko taksi službe? vprašam dva mladeniča, ki se izluščita iz teme. - Sicer bom morala peš do hotela. - V katerem hotelu ste, vprašata. Lahko vas odpeljeva.
Pomišljam. Še malo pomišljam. - Ni primerno, da dekle ponoči samo hodi po ulici, pristavi drugi. Na poti do njunega avta se šalita, dovolj imava v denarnici, glejte. Ni se vam treba bati. Ni ravno mercedez, se reži višji mladenič, ko mi odpre vrata belega fiata. Ko se usedem na zadnji sedež, poleg mene ležita policijska kapa in pendrek. - Nisva več na dolžnosti, se smejeta. - Ste kdaj držali v rokah pištolo? nenadoma vpraša fant na sovoznikovem sedežu. Za hip umolknem. V rokah vrti črno bereto. Nimam tega fetiša, hvala, rečem z nasmeškom.
- Ha, ste se ustrašili? se smeje voznik in s komolcem dregne kolega. Pred semaforjem vzporedno stoji rdeč clio, v njem ljubki dekleti. Sovoznik spusti šipo. - Ajmo na piće, cure. Noč je še mlada. - A ko je ona? Dekle s preveč make upa pomigne proti meni. - Prijateljica, peljeva jo v hotel. Dekleti v rdečem cliu se kot na ukaz obrneta in vozita za belim avtom. - Res ne greste z nami? Boste potem vsaj napisali kaj o nas v Sloveniji, se smejeta. O dobrih policistih v Sarajevu?
Vsakič, ko stopim v to mesto, me ganejo srečanja. Ljudje te gledajo v oči. Ljudi zanimaš. - Kako si, lutko, pravi kuharica v aščinici na Baščaršiji, tudi letos sarmice, malo bamij ... Spomnim se, da si jih lani imela najrajši. Ko prinese hrano, me poboža po laseh. Mlad taksist s svetlomodrimi očmi, svetlimi lasmi in dolgo svetlo brado mi v petih minutah vožnje od Narodnega gledališča do Zetre razloži svojo vizijo Boga in me na koncu v solzah objame. Sarajevo te zmehča, je rekla moja prijateljica. To je morda najlepši izraz. Tvoja koža postane tanjša, tvoj pogled se ustavi v pogledu drugega. Srečanja.
