SuperAlp! je končan

Prav na koncu se je zataknilo ali - oprostite, kje je avtobus?

Objavljeno
13. julij 2012 18.02
Mateja Gruden, Nedelo
Mateja Gruden, Nedelo
Zataknilo se je prav na koncu! Osem dni smo potovali z lokalnim javnim prevozom brez vsakršnih zapletov, brez zamud, brez stavk (v Italiji, recimo), povečini s prestopi, ki niso terjali dolgega čakanja, nato pa se skrotoviči zadnji prevoz letošnjega SuperAlpa!...

Parkirnina? Kje!

Iz Grenobla smo se zarana odpeljali v Chartreuse, enega od 45 regijskih naravnih parkov v Franciji. Tramvaj, avtobus, zatem pa na dobrih 1600 metrov nadmorske višine s taksijem, saj avtobus po serpentinasti cesti, ki se konča pred preprostim gostiščem ob vznožju zelenega in cvetočega Charmant Soma, sicer zavarovanega pod okriljem Nature 2000, ne vozi. Na leto (čez palec, kakor so povedali pristojni za skrb za park) območje obišče od 20.000 do 25.000 ljudi; gre sicer za najbolj turistično obljudeno območje v regiji. Pobirajo parkirnino (kakor v Sloveniji na, denimo, Vršiču)? Ali »cestnino« (kakor za cesto na Vogar)? Ne, ne. Res pa razmišljajo, so nam povedali, da bi cesto zaprli krepko pred začetkom steze na Charmant Som, od zapornice do konca asfalta pa bi vozil plačljiv minibus. Toda - Francozom karkoli prepovedati ali jim zaračunati javno dobro (območje je v državni lasti, odkar so ga po francoski revoluciji zasegli kartuzijanskim menihom v bližnjem samostanu; za obiskovalce ni odprt), so se nasmehnili naši sogovorniki, je naporna naloga.

Od steze do avtoceste

Pot na razgledni Charmant Som na dobrih 1900 metrih (no, razgledni, če ni megle, kakor je bila tega dne - menda se sicer z njega vidi tudi Mont Blanc) so pred časom vnovič »zožali«; zaradi obleganosti je erodirala v deset metrov široko avtocesto. Zdaj je spet ozka, peščena in kamnita, obiskovalce pa naprošajo, naj se zadržujejo na njej oziroma ne ubirajo bližnjic. Koliko se na prošnjo ozirajo, glede na to, da je ne poudarjajo kaj prida očitno, je druga zgodba, zato razmišljajo, da bi jo sčasoma ločili od travnikov in pašnikov z jeklenico. Prijetna stezica sredi gorskega cvetja je bila kar obljudena že sredi tedna, zato mi ni jasno, kakšno mora biti na njej ob poletnih koncih tedna ...

Sirarstvo

Chartreuse je sicer tudi ime slovitega likerja, značilnega za to območje, ki so ga začeli pripravljati kartuzijanski menihi v 18. stoletju; imel naj bi izvlečke več kakor sto zelišč. V 13. stoletju pa so menihi tudi začeli s pašo goveda na tukajšnjih travnikih - do že omenjene razlastitve po revoluciji. Ta jim je torej odvzela tudi krave; okoli sedemdeset treh lastnikov, povezanih v zadrugo, se jih danes pase tukaj. In danes je to zadnji kraj v regiji, kjer na takšni višini molzejo mleko in se ukvarjajo s sirarstvom, je povedal sirar Olivier Bastien, ki se je v kamnito hiško, kjer poleti živi in sirari (ob gostišču), preselil pred dvema desetletjema. Na dan namolzejo približno tisoč litrov mleka, iz desetih pa pridelajo kilogram hlebca. V hiški je tudi dobro obiskana prodajalnica, pri sosedih pa njihovega sira ne dobite, saj menda nabavijo drugje cenejšega. (Kilogram najdražjega v sirarni stane sicer skorajda 20 evrov.)

Avtobusa ni!

Spust v dolino po pisanih travnikih in zatem gozd je bil lahkoten potep po divjem botaničnem vrtu. Po dobrih dveh urah smo odložili nahrbtnike na osamljenem avtobusnem postajališču v dolini. Avtobus za Grenoble pride»čez 20 minut«, je oznanjal lepo uokvirjen vozni red v hiški. Mhm. Avtobusa namreč ni bilo. Niti čez pol ure, ne čez eno uro ...

Morda bi veljalo v tej regiji dodati na seznam ogroženih vrst voznike avtobusov, se je domislil eden iz ekipe - potem, ko smo v osmih dneh, tudi ta dan, večkrat prisluhnili prizadevanjem glede ohranjanja medvedov, volkov, risov. Zamisel je bila odlična - a upravičena le do odkritja, da vozniki avtobusov niti niso tako redki, le očitno malce svojeglavi. Inkriminiran se je namreč prav tega dne odločil, da bo obšel nekatere običajno osamljene postaje na tem območju!!! Zalegla je šele telefonska jeza našega spremljevalca, domačina, odgovornemu avtobusnemu javnemu podjetju, da je po kakšnih dveh urah čakanja avtobus le prispel. Ampak to sta bili nemara celo najboljši dve uri druženja SuperAlpove! skupine ... Tako ni bil nihče resnično jezen na voznika, ki sicer ni niti skušal zahtevati plačila, mimogrede ...

Konec

Tako se je končal letošnji SuperAlp!, projekt Alpske konvencije za spodbujanje trajnostne mobilnosti na območju Alp. Osem razgibanih (trajnostnih) dni, okoli 1500 kilometrov, štiri države, osem varovanih območij. SuperAlp! ali: Alpe so super!