Tiskane izdaje
Zdi se, da so vse, kar se sme dodati hinduističnim božanstvom, mišice super junakov. V novih izdajah ilustriranih knjig za otroke Višnu in Rama pokata od moči, kakor da sta celo večnost preživela v fitnes centrih. Tako je zato, pojasnjujejo mladi ilustratorji, ker sta bila vojaka, zato je logično, da morata biti močna, ne samo kontemplativna, kot se ju je prikazovalo v predhodnih stoletjih.
Vse, kar se sme pripisati liku Mahatme Gandhija, je božanskost. In še božanstvenost, če je mogoče, kajti on je nedotakljivo božanstvo indijske identitete. Sprejemljiva ni niti najmanjša beseda kritike očeta indijskega naroda in tudi ne more iti mimo nekaznovana.
To je izkusila Arundati Roj, največja pisateljica sodobne Indije, ko si je na predavanju, ki ga je imela prejšnji teden na univerzi Kerala v južnem mestu Tiruvanantapuram, upala trditi, da je splošno sprejeta podoba o Gandhiju čista laž.
»Čas je, da razkrijemo resnico o osebi, katerega doktrina o nenasilju je bila osnovana na sprejemanju najbrutalnejše družbene hierarhije, ki nam je poznana,« je rekla Rojeva − s tem je nakazala, da je Gandhi podpiral kastni sistem − in se celo vprašala: »Ali res moramo našim univerzam dajati njegovo ime?«
V istem trenutku se je razplamtela žolčna polemika. Ni trajalo dolgo, da se je proti pisateljici svetovnega slovesa sprožila kvazi-intelektualna gonja. Ogorčeni branilci lika in dela Mahatme Gandhija so ugotovili, da Arundati Roj tudi v svojih romanih, »v zadovoljstvo svojih Zahodnih patronov«, ne dela nič drugega, kakor da blati Indijo. Vodja opozicijske Kongresne stranke Gulam Nabi Azad je celo zahteval, da se proti njej uvede kazenski postopek. »Ne zanima me, kakor pomembna je. Mislim, da če nekdo govori proti Gandhiju, mora vlada proti njemu nekaj storiti,« je grozil in pri tem ni pustil prostora za svobodno kritiko borca za indijsko svobodo.
Ali je zares še vedno pomembno, zakaj je Gandhi v eseju, napisanem leta 1936, uporabil termin »bangi«, ki je danes politično neprimeren naziv za najnižji družbeni sloj? In ali je za družbene reforme, ki jih mora v 21. stoletju izvesti Indija, v resnici pomembno mnenje očeta naroda, da morajo »nedotakljivi« vsako jutro odnašati vedra s človeškimi iztrebki?
Burja, ki jo je zopet izzvala avtorica romana »Bog malih stvari«, slavna dobitnica nagrade Booker in odkrita aktivistka proti neoimperialistični globalizaciji, je zanimiva zaradi vprašanja, ki presega Indijo in lik Gandhija: ali je prišel čas za revizijo našega pojmovanja vloge zgodovinskih osebnosti? Ali bo 21. stoletje še naprej trpelo nedotakljive idole na takšen način, kakor je 20. stoletje prenašalo »nedotakljive« pripadnike zatirane kaste? In kakšna so pravzaprav dejstva, izvlečena iz tega pomena? Mogoče so samo tipka s katero se sproži program samouničenja.
Mahatma Gandhi in Arundati Roj sta samo zelo glasen par, katerih imaginarni spor se vrti okoli podobnega principa, okoli katerega se prevprašujejo tudi vloge manjših »očetov« narodov ali začetnikov pomembnih obdobij v nedavni preteklosti. Tako to ni zelo drugačno od vprašanja, ali je potrebno v Beogradu poimenovati bulvarje po Zoranu Đinđiću, kljub temu, da je bil po zatrjevanju nekaterih oče demokratične Srbije kompromitiran s pretesnimi zvezami s cesarji korupcije. To tudi ni tako daleč od dileme, kaj storiti s Titovim imenom. Ga zbrisati ali ohraniti na trgih in ulicah, kljub vsemu kar se mu lahko zameri in za kar resnično ne želimo, da se kadarkoli spet ponovi.
Pravzaprav gre za bogove malih stvari. Namreč, kakor koli se je vsak od bleščečih idolov boril za svetlo idejo, je bil vsak od njih samo človek. Eden je imel rad mladeniče, drugi denar in tretji ženske. Pa kaj?! Ko obravnavamo z njimi povezane ideale, je od vsakega teksta, ki so ga napisali ali je bil o njih napisan, bolj pomemben kontekst tistega časa. In enako pomembno je to, komu je v korist kritika Arundati Roj in kaj bi dosegli z vakuumom, ki bi nastal z odstavitvijo Gandhija s piedestala narodnih simbolov.
Če se ne motim zahteva Roj zgolj doslednost in teži k čistosti. Z močjo svojega liberalizma piha veter pod krila konservativcev, ki triumfirajo vsakič, ko se narod prestraši ob misli, da bo z neba padla največja zvezda.
