Tiskane izdaje
Kje je Hilda? To je bilo včeraj, po razkritju, da je izginila najbolj razvpita slovenska obtoženka, vprašanje dneva v državi in seveda tudi na vseh spletnih portalih.
Odgovori pa od parade duhovitosti (»Leti v Madrid. Zamenjala bo Mourinha« »Hilda izpuščena, ne vrne se nobena«), sarkazma in razočaranja (»V iskanju Tovšakove bomo obrnili vsak kamen! Slej ko prej bo eden njeno srce.«), do teorij zarote (» Hildo Tovšak so raje pustili, da pobegne, kot da bi še koga potunkala.«).
Tovšakova je vzorčni primer zablod slovenske tranzicije. Od pomembne politične osebnosti, mogočne direktorice megalomanskega gradbenega podjetja do preiskovanke, obtoženke, skesanke in na koncu obsojenke. Od razkošja vladne palače ter moči in nedotakljivosti slovenskih nouveaux riches pa do zaporniške celice in sodnih dvoran.
Tovšakova pooseblja brezobzirnost in nemoralnost velikih, politično podprtih direktorjev druge generacije po osamosvojitvi, za katere je bil pojem skupno dobro samo še pozabljen ostanek socializma. Je bržkone najbolj razvpit simbol, skupaj z Bavčarjem, Zidarjem in Šrotom, tistega dela nekdanje podjetniške elite, ki si je pot na vrh tlakoval s teptanjem pravic delavcev. Prav tistih, ki danes stojijo pred vrati zavodov za zaposlovanja, socialnih služb in humanitarnih organizacij.
Glas ljudstva ni vedno merodajen in sodbe množice so lahko krivične. V primeru Hilde Tovšak, ene najbolj osovraženih osebnosti v krizo brez konca ujete Slovenije, pa olajševalnih okoliščin skorajda ni.
Ko so se pozimi začeli množični protesti, je bila ena ključnih zahtev, poleg odstopov korumpiranih politikov, pravična kazen za slovenske tajkune. Takrat je Janševa oblast stiskala ljudstvo s prvimi paketi varčevalnih ukrepov. Sporočilo ulice je bilo mogoče razumeti takole: državljani so še pripravljeni na odpovedovanje, če res ni druge možnosti, a v zameno za pravičnost. Na tej točki ne bo popuščanja.
Janševa vlada je res padla zaradi sporov v koaliciji, a tudi če bi ostala, bi imela zvezane roke. Predvsem zaradi nezaupanja državljanov, utemeljenega v prepričanju, da je v Sloveniji odpovedal sistem. Ni naključje, da se je prav v tistem času zgodila usodna napaka v primeru Balkanski bojevnik, kar je bila zlovešča potrditev vtisa, da pravosodje preprosto ne deluje. Da je ključni del problema. Da je generator sprevrženih družbenih razmerij, v katerih so na eni strani nedotakljivi privilegiranci in na drugi obubožana raja.
Danes nova vlada, ki je brez ljudskih vstaj ne bi bilo, napoveduje zvišanje davkov. Čeprav se je val protestov začasno ustavil, pa sporočilo ostaja enako: nobena oblast ne bo preživela, če ne bodo hkrati z očitno neizbežnim padcem standarda in klestenjem pravic državljanov kaznovani pomembni krivci za to, da je Slovenija danes eden od največjih bolnikov Evrope.
Še huje: če se to ne bo zgodilo, ni nobenega upanja za državo – ne pod to ne pod katerokoli drugo vlado. V teh okoliščinah je imela novica, da je bila Hilda Tovšak zaradi napake tožilca izpuščena iz pripora in nato izginila, učinek atomske bombe. Vse najslabše, kar so ljudje pripisovali državi, se je znova potrdilo. Zato ni naključje, da je pravosodni minister večer preživel v televizijskih studijih in zahteval odgovornost tožilstva in sodstva.
Očitno nova vlada razume, da se tudi njen čas izteka, če se ta zgodba ne bo pripeljala do pravične kazni – bodisi za Tovšakovo ali pa za tiste, ki so njen pobeg dopustili.
Prvi odzivi na spletnih omrežjih sicer kažejo, da se državljani norostim države še vedno lahko smejijo. Ko bodo samo še jezni, pa ne bo nobenega upanja več.
