Tehnoumetnost

V Berlinu so se proizvajalci zabavne in druge elektronike predstavili na sejmu IFA in prikazali najnovejše izdelke, s katerimi bodo napadli želje evropskih potrošnikov. V Linzu pa so gostili tradicionalni festival tehnologije, umetnosti in družbe Ars electronica, kjer so elektronske naprave sodelovale v umetniških projektih, nastopih in predavanjih.

Kaj povezuje umetnost in tehnologijo? Kanadski medijski teoretik Marshall McLuhan je njun preplet opisal s slikovito metaforo, da smo ljudje zelo podobni vozniku, ki z avtomobilom drvi v prihodnost, a med vožnjo ne gledamo skozi vetrobransko steklo. Namesto tega smo zazrti v vzvratno ogledalo, saj v njem vidimo odsev preteklosti, ki si ga znamo predstavljati. Le umetniki znajo v nekem trenutku kraja in časa zares videti, kaj imajo pred nosom in v kakšno prihodnost pelje njihovo vozilo.

Umetniško-znanstvene vizije prihodnosti letošnje Ars electronice sem poskusil zajeti v daljši reportaži za včerajšnjo Sobotno prilogo. Tokrat pa sem za lažjo predstavo posnel še nekaj krajših videov, saj so zvoki in podobe pomemben del gledalske izkušnje.

Programirani robotski letalci - ponavadi kvadrokopterji - postajajo vse pomembnejši pripomoček za snemanje zračnih posnetkov in športnih dogodkov. Linška eskadrilja petintridesetih letalcev je imela drugačno nalogo, saj je na otvoritveni predstavi in posebnem ločenem dogodku dopolnila (in zamenjala) ognjemet.

Japonski Ei Wada so se poklonili starim tračnim magnetofonom in pripravili instalacijo, ki s trakovi najprej ustvari neponovljive vzorce in jih nato uniči med pospešenim predvajanjem Straussove glasbe. Precej ambicioznejšo zvočno vizijo je postavila mehiška umetnica Tania Canadiani, saj so lahko njeno predstavo soustvarjali tudi obiskovalci - na pisalnem stroju.

Zvok je bil pomemben tudi pri slepem robotu, s katerim je Kanadčan Louis Philippe Demers spremljal odzive ljudi na robotsko otipavanje in ugotovil, da jih je zvok robotskih prstkov zmotil bolj kot njihovi dotiki. Manj težav so imeli obiskovalci z Angelskim zrcalom Daniela Rozina, ki se je odzival na gibe v prostoru, saj so veselo pozirali pred paličastim rumenim trikotnikom. Nagrajeno Dežno sobo so zaradi zahtevnosti postavitve na žalost pokazali samo na videoposnetku.

Še več zabave je ponujala razstava o zgodovini računalniških iger, ki so jih zbiralci uspeli rešiti s kleti in podstrešij. Stare igralne konzole so bile najbolj zanimive za malce starejše festivalce in njihove otroke, ki so igričarske klasike doslej videli le na zaslonih pametnih mobilnikov in elektronskih tablic. Le redki odrasli pa so se že kdaj pomerili v osciloskopskem tenisu, s katerim so se v petdesetih letih zabavali elektroinženirji.

Slovenijo sta predstavljala umetnica Maja Smrekar z zelo avtorskim jogurtom in petelin, ki ga je za projekt Svetovljanske kokoši pomladi zaplodil slovenski kokošji samec. Smrekarjeva in Koen Vanmechelen, nagrajeni avtor kokošjega križanja, sta problematizirala industrijsko proizvodnjo hrane in ugibala, kako se bomo prehranjevali v prihodnosti. Hrano je ukvarjala tudi procesna skulptura Pancreas avstrijskega umetnika Thomasa Feuersteina, ki je simbolne možgane hranila s filozofijo. In morda najbolje povzela smisel tehnoumetniških pobud: opomniti, da imamo v žepih veliko močnejše računalnike od tistih, ki so leta 1969 omogočili pristanek na luni.

A se skoraj nikoli ne vprašamo, kakšno prihodnost nam izračunavajo.