Tiskane izdaje
Tvitati ali ne? To je trenutno moje poglavitno vprašanje. Sem tik pred tem, da bi odprl svoj račun na Twitterju, a imam še malce odpora. Verjetno zaradi nedavnih globokoumnih zapisov nekaterih slovenskih politikov. In potem si mislim, da si ne bi delil socialnega omrežja s takšnimi in podobnimi kalibri, ker bi mi bilo nerodno. Facebook je pa itak goli marketing in morda tudi super stvar za upokojence.
V zadnjem letu tu in tam sledim najbolj aktivnim tvitarjem v Sloveniji prek službenih računov, zdaj pa me vse bolj privlači, da bi se še sam priključil. A se ne morem odločiti tudi zato, ker se bojim, da bom potem postal nekakšen mali suženj Twitterja in bom obremenjen še s tem.
Morda bi lahko prej ustanovil socialno omrežje Cincanje. V tem omrežju bi potem vsi neodločni, neopredeljeni, negotovi, nesamozavestni, nezaupljivi in še kakšni izmenjavali svoje misli, (ne)stališča, strahove, dileme, dvome, zadržke ... Vsake toliko bi zapisal „Eeeeee, nisem čisto prepričan ..." ali „Uf, to bi se pa težko odločil." ali pa „Daj še raje malce premislimo."
Potem bi lahko na Cincanje povabil tudi vse politike in druge patrone, ki so hitrejši z jezikom in prsti kot s premislekom, pa še s hitrimi zapisi niso najbolj spretni, da o uporabi slovenskega jezika ne govorimo. Morda bi tako vsaj malce očedili Twitter in bi se potem lažje priključil čivkanju.
Ja, ja, saj vem, da si lahko s sledilci in zasledovanimi ustvarim svojo mrežo, kjer ni motečih osebkov. Toda bolj zanimivo je, da si del kar najširšega kroga ljudi, hkrati pa je skrajno neprijetno, ko ti kakšen pametnjakovič non-stop smeti polje duhovite, intelektualne ali kakšne specifične debate.
Prosim, povejte mi, zakaj naj tvitam ali raje ne. Pa saj že po malem čivkam, kajne?
