Učite se v Betlehemu

Poslanci državnega zbora, najplemenitejše institucije slovenske demokracije, odhajajo na prigarane počitnice. Oddahnili si bomo. Televizijci jih vse po vrsti intervjujajo, kam se bodo podali, kje si bodo nabrali novih moči za snovanje svetle prihodnosti; o tem kajpak ne vprašujejo plebsa, ki tako ali drugače nima več nobene prihodnosti. No, poslanci so pretkani: bolj ali manj bodo počitnikovali v Sloveniji (kolesarjenje, gore, kmečki turizem itd.), le nekaj se jih je upalo izustiti, da bodo na hrvaški obali in otokih. Previrant, recimo, bo na Korčuli.

Fantazija, ustvarjalnost glede počitnikovanja je praktično na isti ravni kot v parlamentarnih razpravah in razglabljanjih. Nihče ni pred kamerami in mikrofoni povedal, da bo šel v Louvre, Ermitaž, Prado ali londonsko National Gallery. Nihče ne gre na Sever, Skandinavijo, na katero se »ideološko« sklicujejo, vsem je bližji evropski Jug.

Lani sem se v tem pogledu pustil tudi sam zapeljati - križarjenje po Sredozemlju. Le kdo ne bi hotel videti Malte, Krete, Cipra, Aleksandrije, Jeruzalema, Betlehema itd. Žal moram poročati o neprijetnih stvareh. Na ladji je bilo (v določenih prostorih) dovoljeno kaditi, toda samo cigarete, nikakor ne cigar in pipe, ki je moja slabost. Najprej sem si to slabost tešil na najvišji palubi, ko pa je bilo v nočnih vetrovnih razmerah že neznosno, sem odločno vstopil v cigaretno kadilnico - in prižgal. Pristopila je natakarica romunskega porekla, ampak sem jo prehitel: Ali ta ladja premore zapor? Stopila je do kapitana, ki je pri eni sosednjih miz pil kapučino, in mi posredovala sporočilo: Ni zapora.

»Potem pa ko vas je ..!« In sem mirno prižigal pipo po vsem Sredozemlju.
Treba je priznati, da se človek na takšnih križarjenjih tudi kaj nauči. V Betlehemu sem po odličnem kosilu naredil napako in si šel prižgat pipo pred restavracijo. V hipu se je od nekod prikazal mladenič z verižicami, ki so bile slabi ponardki žada: Gospod, samo 3 evre!

»Daj mi mir, tu so 3 evri, verižice pa prodaj komu drugemu.«

Njegova poslovna čast je bila prizadeta: »Ni govora, verižici vam podarim!« OK, vzel sem jo in si domišljal, da je s tem problem ad acta. Ne, nikakor, ali bi lahko kaj prispeval za njegovo siromašno družino? Dal sem mu 3 evre in vrnil verižico., Ne, tudi to ni bilo OK, verižico sem moral obdržati - in si vtisniti, da so tamkajšnji ljudje mnogo spretnejši od nas.

Poslancem državnega zbora bi priporočil, da poleg Korčule in podobnih krajev tu in tam zavijejo tudi v Betlehem. Morda bi se česa naučili. Vsaj prodajanja verižic. Morda pa je bil previrant že v Belehemu in se tam učil svojega rokohitrstva?