Usain Bolt teče za čustva, ne za denar

Težavo vidim v tem, da se športnike »zagovarja« oz. slabše rezultate vedno znova opravičuje z raznoraznimi pojasnili.

Objavljeno
24. avgust 2012 16.55
Blaž Bolcar
Blaž Bolcar

V javnosti se vedno vname polemika glede tega koliko cenimo rezultate športnikov in trud, ki ga vlagajo v svoje delo. Težavo vidim v tem, da se športnike »zagovarja« oz. slabše rezultate vedno znova opravičuje z raznoraznimi pojasnili. Od tega, da so dali vse od sebe in da ne vemo kako naporno trenirajo ter se vsemu odpovedujejo, do tega, da je že nastop na določenem tekmovanju dobra uvrstitev in celo do tega, da smo majhni in je to naša realnost. Načeloma so vsa in morebitna druga pojasnila sama zase povsem na mestu. V kontekstu celotnega športnikovega nastopa pa velikokrat ne.

Kot vsako večje tekmovanje, so tudi olimpijski nastopi naših športnikov izzvali različne komentarje v medijih. Če izvzamem tiste najbolj negativne in na trenutke tudi podcenjujoče poniževalne, s katerimi se nima smisla ukvarjati, se komentarji v grobem delijo na dve skupini. V prvi so tisti navijači, ki so nezadovoljni s posameznimi nastopi naših športnikov, v drugi pa tisti, ki športnike podpirajo ne glede na okoliščine.

S strani športnikov pa me zmotijo predvsem nekatere njihove ocene po neuspelem nastopu. Redkokateri športnik svoj nastop oceni z dovoljšnjo mero kritike, kot je to na olimpijadi storil npr. Bojan Tokić. Presenetilo me je, ko je brez ovinkarjenja povedal, da s takšno igro pač nima kaj iskati na tako velikem tekmovanju in da je razočaran. Seveda je izpostavil, da je dal vse od sebe, vendar se mu ni izšlo. In s tem ni nič narobe. Ne moremo namreč pričakovati, da bomo osvajali same vrhunske rezultate. Kdaj se pač zalomi. In to je potrebno vzeti v športu v zakup.

Težko je navijačem poslušati oceno, da je npr. 42. mesto dobra uvrstitev, ker je že samo uvrstitev na neko tekmovanje uspeh. Če to 42. mesto ne predstavlja novega mejnika v karieri tega športnike v smislu osebnega rekorda ali najboljše uvrstitve do tistega trenutka, potem to ni in ne more biti uspeh. Še posebej, če gre za športnika, ki ni novinec na tekmah najvišjega ranga.

Si predstavljate, da bi manager označil kot uspeh dejstvo, da je uspel za tekoči mesec izplačati place polovici delavcev in bi ga vsi pohvalili, češ, ta se pa trudi in odreka.

Tudi Bolt teče za gledalce, čeprav naj bi svojemu reprezentančnemu kolegu Blake-u govoril, da teče za denar. Dejstvo je, da sponzorski denar generirajo gledalci s svojimi čustvi. Brez čustev gledalcev bi lahko Bolt tekel po trepalnicah, pa ga ne bi sponzorirala niti okrepčevalnica za ovinkom. Če resnično teče le za denar, naj svetovne rekorde postavlja pred praznimi tribunami, sam. Jasno je, da je bila Boltova izjava vzeta iz konteksta oz. razumljena napak. Čemu bi sicer tako močno koketiral z gledalci (pred in po nastopih), česar se je nalezel tudi Blake.

Šport ponuja vsem, ki se z njim profesionalno ukvarjajo, čudovito možnost, da se že na naslednji tekmi ali tekmovanju oddolžijo. Takrat se medalje delijo na novo.

Nič ni narobe, če nam ne uspe. Poraženi nismo takrat, ko izgubimo, temveč takrat, ko prenehamo vztrajati. Pomembno pa je, da znamo objektivno (sami ali preko svojih pomočnikov, ekipe) oceniti razmere. Legendarni ameriški košarkarski trener Dean Smith je dejal, da je potrebno napako prepoznati, jo priznati, se iz nje nekaj naučiti in jo pozabiti.