Tiskane izdaje
Vsakdo, ki je bil kdaj v življenju povabljen na domačo projekcijo fotografij s potovanja, razume teorijo o relativnosti časa in prostora na podlagi empiričnega eksperimenta. Ob koncu poletja in pripadajoče sezone dopustov, se nevarnost osebne izkušnje relativnostne teorije nevarno poveča.
Ko vas torej kateri od prijateljev povabi na domači foto safari, je čas za preplah. Posebej če je to isti prijatelj, ki vas je pred svojim eksotičnim dopustom, zmotno misleč, da ste strokovnjak za kompaktne fotoaparate, prosil za nasvet z močno željo po takšnem aparatu, ki »dela dobre fotke«.
Če imate srečo, je prijatelj internetno bitje in prihajajočo nevarnost naznani z ustvarjenim dogodkom na katerem od socialnih omrežij. Takšni vojni napovedi se lahko izognete z enostavno ignoranco, res pa je, da se morate, dokler grožnja ne mine, skriti v digitalno mišjo luknjo relevantnega socialnega portala in biti ustrezno »tiho«. Vsakršna aktivnost namreč predstavlja nevarnost, da bo kolega prešel v drugo fazo ofenzive in vas, nepripravljene na limance, zvabil s precizno usmerjenim telefonskim klicem. Takrat vas na varnem ohrani le še hitro in usklajeno ukrepanje možganskih centrov za bujno domišljijo in surove laži.
Če sta omenjena možganska centra zatajila in ste s kapljo hladnega znoja na čelu podlegli pritisku vabila, vam poleg harakirija ne preostane drugega, kot da se na večer, kolikor se pač da, ustrezno psihično pripravite. Na obisk se odpravite s primerno zalogo pomirjeval, alkoholov ali druge vam ugodne sproščujoče substance. Katerakoli že bodi, naj bo v eksponentnem razmerju z dolžino in eksotičnostjo prijateljevega potovanja.
Pridite toliko prej, da si zagotovite ugodno mesto v kotu od koder boste imeli pogled na ostale sotrpine. Izrazi njihovih lic bodo v večini primerov mnogo bolj zanimivi od šestinpetdesete fotografije, na kateri naj bi se (s skoncentriranim očesom beloglavega orla) v gornjem desnem kotu dalo videti redko vrsto opice.
Vsakič, ko se bo svetovni popotnik zataknil v desetminutni monolog o pravilnem naglaševanju hrane južnoameriških pocestnih mačk, si privoščite odmerek izbranega pomirjevala. Kljub temu, da bodo monologi pogosti in opremljeni z dokaznim gradivom v obliki dvanajstih fotografij, bodite s pomirjevali dosledni. Naj vas trenutna vzhičenost ne zavede in ne nasedite misli, da se bo vaš gostitelj ustavil preden vam pokaže zadnjo fotografijo, kjer na brniškem letališču objema fikus, ki ga je med njegovo odsotnostjo negovala prijazna soseda. Tista soseda, ki na kavču poleg vas svoje neomajno zanimanje in navdušenje vsake toliko časa izrazi z rahlim smrčanjem.
Ob koncu predstavitve se morate, v kolikor vam je zaloga pomirjeval pošla pred želeno klinično smrtjo, soočiti še z zadnjo točko sporeda. Brez skrbi, odgovor na vprašanje »In, kakšne so se ti zdele fotografije?« je prijateljsko diplomatski »Matr, ta aparat pa res dela dobre fotke!«
Pot domov si lahko lajšate z mislijo, da bi bilo lahko tudi slabše. Predstavljate si, da bi bil vaš prijatelj azijski turist, opremljen z več kot enim fotoaparatom.
