Tiskane izdaje
Ondan sem poslušal zgodbice in definicije na predavanju Franceta Arharja o tem, ali Slovenija zmore sama sanirati svoje bančništvo in kdaj si sme gospodarstvo obetati nov zagon.
Iz gostobesednih razlag nekdanjega guvernerja centralne banke, direktorja Vzajemne in Unicredita, nesojenega predsednika republike in ljubljanskega župana naj najprej iztrgam nekaj podatkov o fantastični lojalnosti državljanov do domačega bančništva in o ugodni zunanjetrgovinski bilanci Slovenije.
Umar, vladni urad za makroekonomske analize in razvoj sicer ugotavlja, da se je v Slovenijo zadolženost prebivalstva vrsto let povečevala. Domnevam sicer, da se zadnje čase zaradi družbene psihoze iz naslova tega bloga (torej Varčujmo skupaj, naj stane, kar hoče!) to več ne dogaja. Toda na podatke o večji zadolženosti prebivalstva moramo gledati v primerjavi z Evropo. Državljani EU so zadolženi za 65 odstotkov evropskega bruto družbenega proizvoda, slovenski pa le za okoli 25 odstotkov nacionalnega BDP-ja. Natančneje, za 8,6 milijarde evrov, pri čemer je tri četrt naših kreditov zavarovanih s hipotekami.
Obenem imajo slovenski varčevalci v bankah še vedno in kljub počasnemu upadanju 14,5 milijarde evrov depozitov. Ti in mednarodno zadolževanje so najpomembnejši vir financiranja poslovanja bank po preprosti logiki - za depozite in za na finančnih trgih najet denar morajo plačevati nižje obresti od tistih, ki jih plačajo prebivalstvu za varčevanje in ki jih mora gospodarstvo plačevati za financiranje obratnih sredstev.
Varčevalna slika v Sloveniji je torej navkljub trendom poslabševanja še vedno dobra. Poleg tega tudi Arhar ugotavlja, da Slovenija beleži izvozni presežek in dodaja, da potemtakem sicer prav tako zadolženo izvozno gospodarstvo uspeva vsaj delno odplačevati glavnice in obresti, obenem pa je na mednarodnih trgih uspešno in konkurenčno.
Seveda, bo kdo porekel, ampak vrednosti so padle, podlage v premoženju so vredne manj in tovrstne razlage niso dovolj celovite. Seveda niso. Nam pa ponazarjajo, da ljudstvo ostaja zvesto domovini.
V časih konjukture je bilo bančnega denarja preveč in so banke dobesedno za rokav lovile gospodarstvenike, da bi jim lahko vsilile kredite. Pri tem je zaskrbljujoče Arharjevo prepričanje, da je bilo najetje kredita svobodna volja obeh strani, torej banke in, recimo temu tako, nekega tajkuna. Šlo naj bi za konsenz, za prosto voljo, zato, prav tako po Arharju, ni prav, da so danes banke grešni kozel za vse težave, da se jim torej očita, kako so kredite dajale z levo roko ...
No, ja, banka se mora vprašati tudi, za kaj komu daje kredit. Če bi si z njim rad kupil stroj za brizganje plastike je gotov bolje, kot da z njim skuša pokupiti vse pivo in sokove.
A ker so po Sloveniji vsi samo pili, bankirji in direktorji, moramo zdaj mi še bolj varčevati.
Pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
