Tiskane izdaje
Resna ekonomija kot stroka mi je všeč, zasnovana je na ekonometriji, matematiki, statistiki, finančni analizi. Človek bi zato pričakoval, da je kljub sumljivemu družboslovnemu predznaku to vendarle žlahtna, eksaktna znanost, kjer ena plus ena vedno dva, plus ena krat minus ena pa vedno minus ena.
A to je pač le teorija, praksa pa nekaj povsem drugega. Ekonomisti se nič lažje ne zedinijo kot politiki. In še posebej se iskri med ekonomskimi znalci z ekonomske in pravne fakultete. Najbolj udarni so kajpak tisti, ki jih karierna pot, pa čeprav povsem epizodno, zanesla na ministrski fotelj.
Le kdo se, recimo, ne spomni silovitega kresanja mnenj med akademskima makroekonomistoma Jožetoma, Mencingerjem in P. Damijanom, ko sta, pred leti, oborožena vsak s svojimi enačbami, metodologijo in argumenti, bila hudo bitko o koristnosti tujih naložb pri nas. Starejši Jože je dokazoval, da bodo malopridni tujci do golega oskubili slovensko kuro in ji pokradli vsa jajca, mlajši pa je vztrajal, da jo bo tuja piča izdatno okrepila in odebelila in bomo na koncu tudi vsi mi zadovoljni, debeli in veseli. Na koncu je Slovenija na repu držav po znesku tujih naložb, uboga kura pa je kljub temu - ali pa prav zato - zdaj pristala na tnalu trojke.
Ali pa ko je Franjo Štiblar, prav tako doktor ekonomije z EIPF, sprožil ostre odzive kolegov ekonomistov, ko je dokazoval, da so banke v slovenski lasti vendarle znatno bolj dobičkonosne in nasploh koristnejše od tistih, ki si jih lastijo tujci. Epilog te zgodbe je znan: domače banke so si nabrale za osem milijard slabih terjatev, ki bodo bremenile še generacije davkoplačevalcev, naložbene zablode bank v tuji lasti so pokrili njihovi lastniki.
Tudi Franci Križanič, nekdanji minister in tretji adut iz vrst pravniških ekonomistov, je dvignil marsikatero obrv kolegov, ko je kot ministrski kandidat v parlamentu prostodušno napovedal minimalno plačo v znesku vsaj 1000 evrov. Še celo njegovi politični svetovalci so tedaj spoznali, da je to za Slovenijo v krizi znanstvena fantastika. Prav zdaj nam Bruselj želi to plačo prav neoliberalno oklestiti na polovico vsote, ki jo je omenjal FK.
Za udarne poudarke še kako znajo poskrbeti tudi kolegi z EF. Recimo spomnim se, kako je Maks Tajnikar, prav tako nekoč minister, izhod iz krize nakazal v novem zadolževanju Slovenije. Za Nedelo je marca lani povedal: »Tudi če bi dolgu vsako leto dodajali po dve milijardi, kar je več, kot se zadolžimo zdaj, bi Grčijo dosegli šele v 15 letih. Od nje nas torej loči še kar nekaj zelo razvratnih let.« A tega slovenskega razvratnega žura je bilo žal še prehitro konec: letos se v Evropi nismo mogli več zadolžiti, smo se pa v ZDA, v družbi Ruande in Gane in to po zares razvratno visoki obrestni meri.
Poglejmo še nov, povsem svež primer. Nejc, moj kolega iz gospodarske redakcije Dela, je v zadnjih dveh tednih intervjuiral dva zelo izkušena profesorja z EF, ki sta mu povsem drugače orisala gospodarske perspektive Slovenije. Človek iz njunih odgovorov dobi občutek, da je govora o dveh povsem različnih državah.
Tako je dr. Aleš Vahčič, strokovnjak za konkurenčnost, poudaril, da v Sloveniji pri gospodarski »najhujše šele prihaja«, ocenjuje, da se lahko naš BDP v prihodnje skrči za 25 do 30 odstotkov v primerjavi z letom 2008. Njegov dekan, dr. Dušan Mramor, sicer tudi član vladnega razvojnega sveta, pa je povsem drugače prepričan, da »situacija v Sloveniji sploh ni tako slaba kot se zdi,« in da nas kljub morebitnim prehodnim težavam čaka boljši jutri zaradi presežka na tekočem računu plačilne bilance in znatne rasti izvoza. Cenim oba ekonomista in tukaj bi se diplomatsko distanciral od presoje, kdo ima bolj prav, bo pa »to pokazal čas,« če uporabim oguljeno frazo.
Zadnji teden se je med ekonomisti iz EF spet zaiskrilo po tem, ko je Boštjan Jazbec, guverner banke Slovenije, sicer pa izredni profesor na EF, napovedal čiščenje bank z nadzorovano likvidacijo Probanke in Factor banke. In seveda, v medijih sta se nad to potezo precej kritično obregnila prav Jazbečeva akademska kolega, profesorja Matej Lahovnik in že omenjeni JPD. »Ja, tu gre pa očitno predvsem za moško dokazovanje, kdo ima pač daljšega,« se je ob tej njuni reakciji pošalil poznavalec, prav tako ekonomist.
Za dolžino gre torej. Za nekaj kar se vendarle da natančno izmeriti. Ja, mogoče pa ekonomisti - ste morda zaznali, da v Sloveniji nimamo niti ene javno izpostavljene akademske ekonomistke - le niso tako neeksaktna kasta, kot se zdijo na prvi pogled.
