Tiskane izdaje
Dvomi, ali ne bo prav zato kampanja pretirano uglajena, predvidljiva in dolgočasna, so očitno odveč. Že v predpripravah sta zlasti napadalca, Pahor in Zver, razkrila svojo strategijo. Kandidat SDS, ki po anketah močno zaostaja, gre pričakovano na vse ali nič. Zver se opira izključno na svoje politično zaledje, nastopa kot zaveznik in promotor vlade in njenih reform, na tiskovnih konferencah se pojavlja skupaj z ministri, na konvenciji je bil osrednji govornik predsednik vlade. V televizijskih soočenjih bo zato Zver brez dvoma glavni napadalec favorita, aktualnega predsednika Türka, medtem kot Pahorja za zdaj očitno ne vidi kot pretirano nevarnega tekmeca.
Taktika nekdanjega premiera je diametralno nasprotna. V svojih nastopih poziva k soglasju in sodelovanju, a tisti, v katerih vidi »nevarnost demagogije« so po njegovem mnenju v opoziciji, torej med zavezniki, redkeje v vladi. Pahor je kot običajno najbolj kritičen do svoje stranke, nagovarja volivce na sredini in desnici. S tistimi na levici, ki so se mu odrekli - na primer borci - , pa celo javno polemizira. Tako kot kandidat SDS je v ključnih točkah objektivno zaveznik vlade. Njegovo nasprotovanje Türku se od Zverove razlikuje v slogu, ne pa tudi v vsebini. Edina točka, na kateri bi se utegnila spopasti kandidata SDS in SD, je preteklost, a rdeča zvezda, praporščaki in državne proslave, sprememba himne in oživitev ideje o večinskem volilnem sistemu, po vsej verjetnosti le ne bodo glavne teme letošnje kampanje.
V debatah o krčenju javnega sektorja, varčevalnih ukrepih in reformah, pa bosta Pahor in Zver na isti strani. Türka bosta potiskala v kot skrajne levice, v klub starih sil, botrov in stricev, zaviralcev reform, »tovarišijskih« kapitalistov in branilcev zloglasnega nacionalnega interesa. Od tega, kako se bo diplomatski predsednik znal izviti iz tega položaja in prepričati sredinski del volilnega telesa, je odvisno, ali bo drugi krog volitev in tudi, kdo bo na koncu zmagovalec. Doslej je bil Türk v defenzivi, njegova kampanja, zlasti obiskovanje partizanskih proslav in sicer previdne polemike z vlado, pa so potrjevala to, kar mu bosta tekmeca najbolj očitala - da je kandidat ene same politične opcije.
Tekma bo, kot kažejo izkušnje minulih let, zagotovo odprta do konca, čeprav ankete kažejo Türku nesporno prednost.
Še zlasti, ker so tokrat največja neznanka volivci. Prvič se bo namreč jasno pokazalo, kakšne spremembe je v slovenskem volilnem telesu povzročila kriza. Ankete beležijo veliko razočaranje državljanov, pa tudi pesimizem in apatijo. In jezo. Kar se na volitvah lahko odrazi na različne načine. Z glasovanjem proti. S plebiscitarnim odločanjem. Ali nasprotno, z množično odsotnostjo, neudeležbo. Podatki kažejo, da se slovenski državljani na nesposobnost elit odzivajo - ne s protesti, ampak s selitvami. S tem, da zlasti mladi, prihodnje elite Slovenije, odhajajo v tujino. Morda za vedno. Lahko bi rekli, da volijo z nogami.
Velika trojica politikov bo torej na resni preizkušnji. Ne samo, da bo morala volivce prepričati, da glasujejo zanje , ampak tudi, da je še vredno oddati svoj glas.
