Tiskane izdaje
Jurij Giacomelli je nekdanji predsednik uprave časopisne hiše Delo d. d., ki je za svoj odhod z direktorskega mesta prejel 129.000 eur odpravnine. Po pregledu njegove karierne poti se zdi, da vedno znova uspe fascinirati potencialne delodajalce s skrbno zavezano kravato in prijateljsko mrežo mladih direktorjev, realne delodajalce pa razočara s svojimi vodstvenimi sposobnostmi in vsakokratnimi poslovnimi rezultati. Je eden tistih, za katerega so delodajalci prej ali slej pripravljeni plačati veliko denarja, da odide.
Mitja je eden od 22 honorarnih delavcev, ki že leta in leta dela Delo. Medtem ko je bivši direktor prejel enormno izplačilo, da je odšel, on dobiva mizerno plačilo, čeprav ostaja. Nima podpisane pogodbe o zaposlitvi, ampak delo opravlja preko študentske napotnice, avtorske pogodbe ali espeja. Nima delavskih pravic in socialne varnosti. Sodi v intelektualni proletariat, izkoriščane mlade ljudi, med katerimi so nekateri vrhunski novinarji in novinarke. Podobno kot vse uprave Dela, ga je tudi uprava Jurija Giacomellija prepričevala, naj razume, da za njegovo redno zaposlitev ni denarja, da za to niso pravi časi, da naj še malo potrpi in da mora s svojim delodajalcem v težkih časih biti solidaren.
Ob predpostavki, da bi mladi novinarji prejeli povprečno slovensko plačo, ki je januarja neto znašala 998,18 eur, bruto pa 1.523,80 EUR, bi socialna varnost posameznega od njih mesečno stala 525,26 EUR. Krat 22 ljudi, krat 12 mesecev je 138.668 eur.
Torej, Jurij Giacomelli je s svojo enkratno odpravnino 22 mladih ljudi prikrajšal za skoraj enoletno socialno varnost. Lahko jih tudi ne bi, a izbral je, da jih je. In bil za to nagrajen s službo v državni NLB. #gotofje
***
Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer predava temelje prava, delovno, socialno in gospodarsko pravo. Raziskovalno se ukvarja s pogodbenim pravom, mobilnostjo gospodarskih družb, pravnimi vidiki industrijske demokracije, v zadnjem času pa po sili razmer tudi s pravnim varstvom pravic otrok ter partnerk in partnerjev v istospolnih družinah. Je solastnica gejem in lezbijkam prijaznega lokala Cafe Open. Večkrat na dan se odloči, da ne bo tako zelo kritična, ker ve, da se pri svojih ugotovitvah, ocenah in sodbah lahko moti, pa tudi, da ji to lahko škoduje..., a ne more iz svoje kože.
****
Objavljamo odziv Jurija Giacomellija:
Prebral sem mnenje gospe Barbare Rajgelj, ki obravnava moje delovanje kot predsednika uprave Dela, in me obtožuje, da sem z odpravnino, ki sem jo prejel ob razrešitvi s te funkcije in posledično s prekinitvijo delovnega razmerja, prikrajšal 22 »honorarcev« za skoraj leto dni socialne varnosti. Zato želim s pričujočim prikazom nasprotnih dejstev pojasniti, da je tako mnenje zavajajoče in odtujeno od realnosti.
Z mesta predsednika uprave dela nisem odšel prostovoljno, ampak na podlagi odločitve nadzornega sveta septembra lani, ki je za to, skupaj s sporazumom, ki je določal odpravnino, prevzel odgovornost v celoti. Vsebinskih razlogov za to odločitev ni nikoli pojasnil. Delo je kljub zaostrovanju gospodarske krize v tistem času poslovalo uspešno, o čemer sem lahko seznanil nadzornike le kaka dva tedna pred razrešitvijo. Delo je o tem poročalo takole. Obsežna poslovna preobrazba je v letu 2012 tedaj že prinašala rezultate.
Ob nastopu svojega mandata sem prevzel močno opustošeno in kadrovsko zanemarjeno družbo, kjer je "prekariat" predstavljal nekakšno redno prakso. Močnim stroškovnim omejitvam navkljub smo ta pojav v družbi močno omejili na raven nekaj posameznikov in s tem bi še bili nadaljevali. Mitja, ki ga gospa Ragelj omenja v svojem mnenjskem prispevku, in kolegi se bodo zagotovo spomnili sestanka le nekaj dni pred mojo razrešitvijo, ki je bil posvečen prav njihovi umeščenosti v organizacijo in kjer smo se dogovorili za nadaljnje korake na tem področju. Gospa Ragelj lahko to zlahka preveri, z malce truda pa lahko tudi ugotovi, koliko "prekarnih" sodelavcev, smo zaposlili in odpravili anomalije iz preteklosti v času mojega delovanja na Delu. Pa tudi primerjava z drugimi podjetji v panogi bo pokazala, da je (bilo) Delo na tem področju tedaj že precej urejena družba.
Večino oddelanega mandata na Delo sem prejemal prostovoljno znižano plačo za 15 ali 20 odstotkov in dajal zgled zaposlenim, ki so mi pri tem v veliki večini sledili. Razmere so bile že tedaj resne in tudi tako smo rešili nekaj delovnih mest, verjemite, gospa Ragelj.
Žal - ali pa ne - so tudi odpravnine del managementa, ki odražajo raven odgovornosti in osebnega tveganja, ki ju manager v svoji vlogi prevzema. Ta, ki sem jo prejel, je skladna s prakso in priporočili stanovskega združenja. A če bi bil lahko izbiral, bi na Delu ostal in odgovorno izpeljal mandat do konca, kar sem sporočil sodelavkam in sodelavcem ob slovesu. Zato je odgovornost za posledice moje razrešitve, vključno z odpravnino samo, pač treba iskati drugje, skupaj z vzroki zanjo.
Neprimerno je tudi povezovanje moje današnje zaposlitve v NLB z delovanjem na Delu v preteklosti. Med eno in drugo zaposlitvijo sem več mesecev deloval kot direktor lastnega podjetja in v vseh treh zaposlitvah gre za med seboj neodvisne dogodke.
V vlogi predsednika uprave sem se predvsem zavzemal za to, da rešim podjetje kot celoto, s čimer sem sledil odgovornosti, da ob naprezanjih za povečevanje vrednosti družbe, upoštevam interese vseh deležnikov, med katere sodijo zaposleni in zunanji sodelavci družbe kot najdragocenejši nosilci znanja v organizaciji. Zato lahko vselej in s ponosom spregovorim o doseženih rezultatih in jih nedvoumno ponazorim. Le tako delovanje lahko zagotovi tudi delovna mesta, ne le »honorarcem«. Gospo Ragelj zato pozivam, da ta dejstva preveri in se tudi sicer posveti razumevanju razmer v medijski dejavnosti. Potem bo lažje ovrednotiti vlogo managementa v njej. Zagotovo bo potlej tudi ovrgla svoje obtožbe proti meni in jih javno preklicala. Rade volje bom potem prebral še kakšno njeno, upam, tedaj bolj podučeno mnenje.
Jurij Giacomelli, predsednik uprave Dela, d. d., december 2009 - september 2012
