Zaščita vira v elektronski dobi

V pomladni številki revije Columbia Jounalism Review se je Matthieu Aikins dotaknil vse bolj pereče novinarske teme: kako v času informacijskih tehnologij, družabnih omrežij in vsenavzočega elektronskega nadzora obvarovati identiteto naših virov.

Opisal je prigodo britanskega novinarja in režiserja dokumentarnih filmov Seana McAllistra, ki je pripravljal dokumentarec o političnih aktivistih v Siriji. Med drugim se je v Damasku srečal tudi z mladim računalnikarjem »Kardokhom« (tak je bil njegov spletni vzdevek), ki mu je pomagal navezati stike z drugimi oporečniki. Vendar so Kardokha vse bolj skrbele novinarjeve lahkomiselne komunikacijske navade, saj se je z viri pogovarjal po mobilniku, jim pošiljal sporočila sms in elektronska pisma. »Takoj je bilo jasno, da se ne zaveda prisluškovalnih metod, ki jih uporablja sirski režim,« je povedal za CJR.

Njegova zaskrbljenost je bila upravičena. Ko so McAllistra aretirali agenti sirske obveščevalne službe in zaplenili njegove elektronske naprave (mobilnik, prenosni računalnik, kamero ...), so pridobili tudi številne podatke o njegovih sogovornikih, saj novinar ni uporabljal niti najosnovnejših previdnostnih ukrepov - varnih gesel in šifriranja podatkov na disku. Ko je Kardokh izvedel, da je McAllister zaprt, je nemudoma izključil mobilnik, posvaril druge aktiviste in pobegnil iz države, saj je vedel, da bodo agenti kmalu obiskali tudi njega. Nekateri McAllistrovi sogovorniki so pravočasno pobegnili, druge so aretirali in nekatere celo ubili.

Aikins je v prispevku ugotovil, da je podobnih primerov veliko, saj medijska podjetja nimajo predvidenih varnostnih politik in usposabljanj za novinarje, ki pokrivajo občutljive teme in morajo pri delu obvarovati identiteto svojih virov. To velja celo za britanske tabloide, ki so sistematično zlorabljali ranljivosti komunikacijskih omrežij ter vohunili za slavnimi tarčami, a hkrati puščali toliko sledi, da preiskovalci že drugo leto razkrivajo vedno nove podrobnosti o velikem britanskem prisluškovalnem škandalu.

S problematiko elektronskega nadzora sem se v novinarski karieri srečal zelo zgodaj, saj sem se na svojem področju srečeval z nekaterimi zelo previdnimi, celo rahlo preganjavičnimi sogovorniki, ki so zelo dobro poznali delovanje elektronskih komunikacij. Uporaba neregistriranega predplačniškega mobilnika je bila zanje običajna - takega telefona uporabnik ne sme nikoli prižigati doma ali v službi, ga uporabljati skupaj z registriranim ali z njim klicati znancev -, prav tako šifriranje elektronske pošte in internetnih pogovorov, uporaba javnih omrežij wifi ali sestajanje na glasnem kraju (mobilnik je moral večinoma ostati doma). Po elektronski poti nisem skoraj nikoli prejel ali izvedel ničesar pomembnega, ampak smo zavarovano komunikacijo uporabljali le za dogovarjanje, kje in kdaj se bomo srečali.

Omenjeni varnostni ukrepi se morda zdijo pretirani, vendar jih rutinsko uporabljajo vohuni, politični oporečniki in kriminalci, ki se na ta način zelo učinkovito izogibajo preganjalcem, pa tudi tisti, ki morajo zavarovati občutljive poslovne informacije ali raziskovalne projekte. Višji menedžerji nadnacionalnih korporacij ne opravljajo več samo komunikacijskih treningov, na katerih jih igralci in strokovnjaki za stike z javnostjo učijo nastopati pred mediji in skupščino delničarjev, ampak njihova podjetja najemajo tudi posebne svetovalce - večinoma upokojene hekerje, specialce ali obveščevalce -, ki poslovneže učijo varne uporabe informacijskih tehnologij ter jih seznanjajo z metodami, ki jih v določeni državi uporabljajo javni in zasebni prisluškovalci.

Beloruski internetni komentator Evgenij Morozov je v knjigi The Net Delusion večkrat opozoril, da zahodni politiki in mediji močno podcenjujejo tehnološko sofisticiranost nedemokratičnih režimov, ki so jih opremila zahodna tehnološka podjetja. McAllister ni pomislil, da so novinarji ena izmed prvih tarč, na katere so pozorne tajne službe, saj se bodo zagotovo poskusili srečati z osebami, ki niso naklonjene vladajoči politiki. A tudi v demokratičnih državah je poznavanje novinarskih informatorskih omrežij zelo dragoceno, saj spretnim komunikatorjem pomaga določati vozlišča medijskega vpliva, širiti (dez)informacije ali pravočasno gasiti morebitne medijske požare.

Primer Seana McAllistra in odzivi njegovih delodajalcev kažejo, da na novo komunikacijsko realnost niso pripravljena niti največja medijska podjetja. Zato je vprašanje, kako dolgo se bodo hoteli informacijsko ozaveščeni viri sploh še sestajati z neprevidnimi novinarji. Tveganja bodo zanje postala prevelika.