Tiskane izdaje
»Gospa, prosim pomagajte temu otroku, mi je rekla skupina zdravnikov«. Če ne bi govorila s svetovno priznano reflekso terapevtko Lone Sorensen, ki je imela pri nas izobraževalni seminar, bi težko verjela.
»Pokažejo mi otroke, ki so že več let priklopljeni na aparature,« ko je Lone opisovala posamezne primere, sem komaj obsedela na stolu. Še bolj pa me je presenetilo, da primariji v bolnici ne le dovolijo, ampak prosijo reflekso terapevtko, da pomaga otrokom.
V Sloveniji je pogosto prisoten neracionalen odnos, kar zadeva celostne oblike zdravljenja, ki se večinoma uvrščajo v komplementarno in alternativno medicino (KAM).
Predsednica homeopatske sekcije Slovenskega farmacevtskega društva dr. Maruša Hribar mi je pokazala francosko publikacijo, ki obravnava rakava obolenja in zmanjševanje stranskih učinkov pri zdravljenju s kemoterapijo in obsevanjem, in sicer s pomočjo homeopatije. Kar me je v celotni publikaciji najbolj presenetilo, je, da dve tretjini oseb, ki se zdravijo zaradi rakavega obolenja, o homeopatski dopolnitvi govori s svojim osebnim zdravnikom ali zdravnico.
Potrebno se je vprašati, kaj je najboljše za zdravljenje ljudi. To, da o tem, kaj poleg predpisane terapije uporabljajo odkrito govorijo s svojim osebnim zdravnikom in zdravnico, ali ne? Prav gotovo je iskrenost v odnosu z osebnim zdravnikom bistvenega pomena. Če osebni zdravnik ali zdravnica ne moreta ali celo ne želita prisluhniti osebi, ki jo zdravita, ker tega »ne smeta«, se moramo ponovno vprašati o tem kaj je za zdravljenje najbolj optimalno.
Celostno zdravljenje je družbena realnost, uporaba različnih metod in tehnik ne upada, ampak strmo narašča ne samo v Evropi, ampak tudi v Sloveniji. Tako med izvajalci kot med uporabniki celostnega zdravljenja se pojavljajo tudi nedoslednosti, ki so lahko v manjšo ali večjo škodo zdravju. Enako kot v uradni medicini.
»Poizkusite z alternativo, pa nisem vam jaz tega rekla,« to so bile besede zdravnice, ki je dajala nasvet osebi, za katero v okviru uradne medicine »ni bilo več upanja«. Te izjave ne smemo obsojati. Z racionalnega vidika je zdravnica usmerila osebo po pomoč izven okvirov uradne medicine, ker ta v določenem trenutku enostavno »odpove«. Napotek izven okvirov uradne medicine je tako podan bodisi zaradi paliativne oskrbe, placebo učinka ali morda res celo z upanjem na »nemogočo« ozdravitev.
Vendar ta izjava z znanstvenega stališča ni korektna do celostnih oblik zdravljenja, ki so v svojem bistvu usmerjene v preventivo in ne v reševanje »izgubljenih primerov zdravljenja«.
Vendar zdravnica tega ni mogla vedeti, v času svojega izobraževanja ni bila poučena o tem, kaj je medicinski pluralizem.
Nuja po dialogu in celostnem razumevanju zdravljenja postaja neizbežna.
Predvsem se kaže nuja po ustreznem izobraževanju zdravnikov in zdravnic biomedicine, o tem kakšne so metode celostnega zdravljenja, da bodo vedeli katere, kdaj in kako lahko sprejmejo v dobro osebe, ki jo zdravijo.
