Knjiga je precej drugačna od njegovih romanov, ki sem jih doslej prebrala. Gre za osebno izpoved, v katerem avtor skoraj izključno piše o tem, kako teče. Kot pravi, se je pisanja romanov največ naučil ravno med tekom. Še več, s treningi vzdržuje in povečuje kondicijo, ki jo potrebuje za pisanje romanov. Pisatelj je vsaj šestindvajsetkrat pretekel polni maraton (knjiga je v originalu izšla leta 2007). Postopoma je začel tudi s kolesarjenjem in plavanjem in se tako preizkusil še v triatlonu. Udeležil se je celo ultramaratona, ki šteje kar 100 kilometrov. »Tečem, torej sem,« je zapisal.
Sama nisem kak posebno vztrajen tekač, na dopustu pa se tudi sama rada posvečam jutranjemu teku. Ker že nekaj let hodimo na »eno in isto morje«, je tek po panoramski poti, ki se visoko nad morjem vije okrog otoka, postal nekakšna počitniška navada.
Začeti s tekom je težko. Ko se s še zaspanimi nogami vzpenjam po prvem klancu, bi najraje kar takoj odnehala. Potem enakomerno gibanje počasi ni več napor in začnem uživati. Murakami pravi, da ko teče, samo teče. Jaz razmišljam o tem, kako mi je lepo, kaj bomo jedli za zajtrk, kako bo potekal moj dan, pa o pomembnejših temah: o zaključku študija, zaposlitvi, družini... Pred nekaj leti med tekom po taisti poti spraševala, katero fakulteto in kateri poklic naj izberem.
Če se na tek odpravim dovolj zgodaj, lahko na mirnem morju hkrati opazujem ribiške ladje, ki se vračajo z lova. Takrat so Kornati v daljavi običajno še zaviti v meglo, cesto pred mano kdaj pa kdaj prečka kak prestrašen zajec. Iz gostega grmovja se zmeraj sliši petje škržatov in na žalost ob prašni cesti iz drobnega kamenja vsako leto znova naletim na nov kup smeti. Večinoma gre za odpadni gradbeni material, prazno embalažo in podobno. Letos se je med vso to nesnago zašla še stara sedežna.
Zakaj pišem svojo zgodbo o teku? Ker bom odslej tudi sama poskušala vsakokrat teči nekoliko dlje, kot je to počel oziroma počne Murakami. Odlična prispodoba za življenje! Ne glede na to, kaj počnemo - pa četudi gremo zmeraj po isti poti -, si vedno znova zastavljamo drugačne, višje cilje. S tem se izognemo dolgočasni rutini; radovedno odkrivamo, kaj nas čaka za naslednjim ovinkom, premagujemo nove ovire, izzivamo svoje telo, razum in dušo ter razvijamo sposobnosti, za katere morda sploh nismo vedeli, da jih imamo.
Se ta pot sploh kdaj konča? Če je panoramska cesta speljana okrog celotnega otoka, bi potemtakem, če bi tekla zgolj v eni smeri, prišla tja, kjer sem pričela. Prej ali slej se znajdemo na začetku. Nič zato. Takrat je čas, da izberemo novo pot - in tečemo naprej.