Tiskane izdaje
In tisti, ki so bili, so se trudili biti »na touch«, kakor je zdaj trend, sicer pa postajajo podobni malim in trdoživim privatnim, obrtniškim kolegom: delajo po meri, za vas ali pa so se uspeli uvrstiti v mednarodne skupine podjetij, ki opremljajo hotele po Azerbejdžanu, Kazahstanu. Po možnosti so tam, kjer ne čakajo na plačilo, ker ga dobijo v dogovorjenem roku.
Tudi mladi »žagar« je brez okolišenja povedal, da v Avstriji plačajo za hlodovino ali razrez več (kar je že nekaj časa znano), a to ni odločilno, saj razlika ni tako velika. Pomembno je, da tam plačajo v sedmih dneh. Pomembno je, da tam ni osmega dne, kaj šele vseh ostalih, v katerih se pri nas izigrava. Če pri nas dobiš plačano blago v dveh mesecih, je to že praznik. Tudi iz velike firme. Zgovoren predstavnik poudarja: če ne bi bili tako uspešni na tujem, jih ne bi bilo. Niti siva ekonomija jih ne bi tako uničila kakor plačilna nedisciplina.
O sivi ekonomiji govori nek drug razstavljalec, obrtnik, ki se je uspel prebiti in se, tako kot veliki, povezati z neko nemško firmo. Za njih delajo in oni plačajo. Če bi delal samo po naročilu, ga verjetno ne bi bilo, ker, pravi, ta naročila jim je že zdavnaj spodnesla siva ekonomija. Obetavna se je zdela skupina obrtnikov, ki se je združila in pod dopadljivim imenom vile vabila pod njihovo skupno streho. Delujejo samostojno, a so hkrati dopolnjujoči, na sejmu so delovali kot »resna velika firma«. Kar je videti dober model. Paleta izkušenj je seveda pestra, tudi nekateri mali delajo izključno po naročilu. Da jih takorekoč ni na trgu, ampak poskušajo biti tako posebni, da jim individualna naročila zadoščajo za to, da kot malo sodobno obrtniško, recimo jim »tri de« podjetje, preživijo.
Na sejem sem skočila, da bi dobila malo pozitivne energije, da se vendarle nekaj dogaja, da ni vse izguba, bankrot, nezaposlenost, proračunska luknja, še večja bančna luknja, trojka, še večja hipokrizija vodilnih, še večje preigravanje onih v Luki Koper, kjer se igra danes popoldne nadaljuje ...
Rezultat? Gotovo sejem ni pokal od energije, a čistega obupa pač vendarle ni bilo. Dvomljivci porečejo, da je bil ta obup na silo skrit v preširokih hodnikih, v prevelikih razstavnih površinah posameznih podjetij, ki tam niso veliko pokazala, optimisti, da se iz vsake krize, in ta je gotovo bila prisotna tudi na ravnokar končanem pohištvenem sejmu, porodi kopica novih rešitev. Se spomnite mokronoškega Toma, ki je bil zelo obetaven v svojih najlepših letih. Brez svojega takrat izzivalnega programa je imel zagotovljen kruh z drugimi, manj zahtevnimi programi. A je vse skupaj na hitro, v času, ko je celo še dobival nagrade, propadlo. Zdaj miga novi Tom, ki ga je odkupilo iz stečajne mase okrog deset zaposlenih. In jim gre.
Sejem je zaprl vrata, na novo jih odpira Merkurjeva trgovina za Bežigradom. Ne kot trgovina, ampak kot razstavni oder Meseca oblikovanja. Ne vprašajte, kako smo se jezili, ko so jo zaprli in je bilo treba po vsak risalni žebljiček nekam v betece ali na rudnik. Zanimiva stavba znanega arhitekta Savina Severja pa je propadala in okolica okrog nje prav tako. V čisto privatnih pogovorih smo včasih nekateri celo govorili, kakšna enkratna dvorana bi lahko bila ta Merkurjeva zapuščena blagovnica s svojo notranjo raznolikostjo: oder, gledališče, mali kino, knjigarnica, bralnica, družabnica. Da ne omenjam vetra, ki bi ga pripeljala v ta kulturno zaspani del mesta.
In glej, prav danes se v njej začenja Mesec oblikovanja; mesec razstav, mesec življenja. Mesec upora proti tistemu, da se v taki zanimivi stavbi ne da nič drugega, kakor jo zapreti.
