Zoki in Zoki

O slovenskih navijačih je bilo v zadnjih tednih napisano že vse. So, seveda, najboljši na svetu. Nekaj posebnosti jih vsekakor loči od vseh drugih zvestih sopotnikov vrhunskih športnikov. Prva je znamenito poskakovanje »kdor ne skače...«. Druga je velika vdanost. Ko nacijo prevzame kolektivni navijaški duh, svojim ljubljencem oprostijo tudi kakšno neumnosti ali celo poraz - če mu, seveda, sledi zmaga. Tretja, najbolj nenavadna posebnost pa je, da uspešne športnike primerjajo s politiki. Samo med slovenskimi navijači lahko vidimo transparente z napisi: »Janus za predsednika!« ali »Goran Dragič za premiera!«.

To ne kaže le, da so Slovenci obsedeni s politiko - kar sicer do neke mere zagotovo drži -, ampak predvsem, kakšne voditelje si željo. Ali, povedano drugače, kakšnih nimajo. Očitno je, da na vdanost in podporo državljanov lahko računajo le uspešni politiki. Slovenci so utrujeni od porazov.

Seveda pa povezavo z uspešnimi športniki manifestirajo tudi politiki sami, s tem, ko nikoli ne manjkajo na podelitvah medalj in drugih slavjih. Ne samo slovenski. Pred finalno tekmo Eurobasketa sta v Ljubljano nemudoma pripotovala francoska ministrica za šport in litovski premier. Predsednik Slovenije Borut Pahor je na častni tribuni z zastavo mahal prav na vseh slovenskih tekmah, o čemer je njegov štab obilno poročal na družbenih omrežjih. Medalje je zmagovitim francoskim košarkarjem okrog vratu obešala tudi predsednica vlade Alenka Bratušek. Olimpijade, svetovna in evropska prvenstva - kjerkoli so športniki zmagovalci, se ob njih zagotovo drenjajo tudi politiki.

Pri čemer je na Eurobasketu Pahorja, Bratuškovo, tuje in domače ministre in predsednike na častnih tribunah, zagotovo posekal ljubljanski župan Zoran Janković. Bil je povsod. Prvi je prikorakal na igrišče po zadnji
tekmi slovenske reprezentance in planil v objem selektorja in košarkarjev. Ljubljančani, ki so prišli sredi noči na Kongresni trg pozdravit ekipo, tam niso slišali Zorana Dragića, ampak Zorana Jankovića, ki se je tistega večera najmanj petkrat pojavil na odru, vmes pa je, seveda, skočil še do Stožic. Res so se med njegovimi številnimi nastopi slišali žvižgi in vzkliki v slogu »vrni milijone!«. Ampak Zoran Janković ne popušča. Čeprav mu je Bratuškova javno sporočila, da namerava prevzeti Pozitivno Slovenijo in čeprav so vse glasnejše govorice, da mu organi pregona dihajo za ovratnik, je dal vedeti, da ne odhaja nikamor. Da želi ostati voditelj, če ne države, pa vsaj Ljubljane.

Tako je športni dogodek nepričakovano prinesel nekaj odgovorov tudi na ta hip najbolj vroča notranje politična vprašanja. Bratuškova gre v ofenzivo. Glasovanje o zaupnici je prestavila iz prihodnje pomladi na letošnjo zimo
in ker je proračun politično usklajen, je zelo verjetno, da ga bo tudi dobila. To pa pomeni, da parlamentarnih volitev prihodnje leto ne bo, razen če seveda Slovenijo ne doleti »pomoč« Bruslja. Hkrati gre predsednica vlade to jesen tudi v boj za stranko in ker se vsak drugačenscenarij konča s predčasnimi volitvami, je veliko možnosti, da bo 19.oktobra v resnici postala predsednica Pozitivne Slovenije.

Njene načrte še vedno lahko prekriža samo Zoran Janković, ki ima dve možnosti. Lahko potrdi kandidaturo za predsednika PS, razbije stranko in vlado in poskuša ponoviti uspeh na predčasnih volitvah. Ali pa se sprijazni, da je PS izgubil in gre na svoje: torej ustanovi stranko, s katero gre lahko že na lokalne volitve. Oba scenarija pomenita, da se spopad med Bratuškovo in Jankovićem ne bo končal z dogovorom in premirjem in oba vodita k novi spirali političnih napetosti.

Da bo tako, je tistega večera na Kongresnem trgu pokazal ljubljanski župan, ki se očitno še vedno vidi med zmagovalci, svoje ime pa na transparentih »....za predsednika!«. A je očitno spregledal, kateremu Zokiju
so vzklikali zvesti slovenski navijači, najboljši na svetu.