Tiskane izdaje
V športni pravljici, ki smo ji bili priča pred dvema tednoma, so tudi naši košarkarji v pogovorih pred kamerami in mikrofoni izkazali neverjetno lastnost, da z zelo malo besedami povedo veliko. Na prvi pogled je ta lastnost povsem logična, saj je njihovo delo, da govorijo z dejanji, ne z besedami.
A tudi njihove besede so pogosto zelo tehtne. Kljub mladosti so morali pod velikimi pritiski, s katerimi imajo vsak dan opraviti, razviti veliko plati svojih osebnosti, da lahko tekmujejo v vseh razmerah. Zelo malo športov je, denimo, kot je tenis, kjer množica spoštljivo zadržuje dih ob igralčevem servisu; večinoma so športniki izpostavljeni vsem mogočim grobostim gledalcev, neumnostim sodnikov in vremenskim neprilikam. Prosti met se meče ob neusmiljenem žvižganju publike, a košarkarja to sploh ne sme ganiti. Niti vlakno na dresu se mu ne zatrese ob misli, da mu vsaj pol ljudi na tribunah želi in privošči, da ne bi zadel. Najbolje, da česa takšnega sploh ne pomisli, in da doseže to stanje, se mora naučiti obvladovati določene duševne procese.
Zaradi vsega tega znajo inteligentnejši športniki povedati marsikaj tehtnega z malo besedami. Problem nastane, kadar novinarji od njih zahtevajo, in to se dogaja zelo pogosto, da to nenehno govorijo. Športnikom takrat ne ostane drugega, kot da svoje stavke obračajo naprej in nazaj, navzven in navznoter, prisiljeni filozofirati o stvareh, ki jih razume samo njihovo telo. Še posebej težko je včasih poslušati tiste iz individualnih športov, ki se jim je nastop ponesrečil; bodisi zaradi prekratkega odskoka ali doskoka bodisi zaradi ponesrečenega starta ali meta. Takrat s komentatorjem predebatirata vse faze ponesrečenega nastopa in vsako mišico v telesu, športnik mora razlagati podrobnosti o zadnjem obroku pred tekmo ter analizirati svojo in tekmečevo psiho.
Novinarjem namreč ni dovolj le povedati: »Izgubil sem, pa kaj?«
Ali pa: »Zmagal sem, presrečen sem.«
Novinarja zanima, zakaj je izgubil oziroma zmagal; kaj se je zgodilo in zakaj; ali je športnik to pričakoval; ali je v tem kakšen vzorec, ki se ponavlja; kako bo to vplivalo nanj in na njegovo kariero itd. Vrhunski športnik mora po tekmi, še ves moker od znoja navzven in nabit z adrenalinom navznoter, opisati svoje počutje z različnih zornih kotov, in povsem jasno je, da se bo, ne glede na zmago ali poraz, zatekel k nekaj frazam, ki bodo približno zadostile novinarski radovednosti.
Stalnice, s katerimi vrhunski športniki bodisi na snegu, v vodi, na travi ali na parketu opisujejo post- ali predtekmovalno stanje, so: definitivno, fenomenalno in absolutno. Vsi trije izrazi že leta krožijo po naših športnih arenah in športniki jih, kot nekakšno dediščino duha, prenašajo iz roda v rod. Vsi, ki mi ta hip padejo na pamet, od Petre Majdič do Petra Prevca ali Gorana Dragića, so res fenomenalno opravljali svoje delo in so v njem definitivno izvrstni ter si absolutno zaslužijo vsa priznanja.
Fenomen teh fraz je postal že tako razširjen, da se velja končno vprašati, kaj pravzaprav pomenijo. Mislim, definitivno! V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je zadnje, torej definitivno, označeno kot tisto, česar se ne da spremeniti, je torej dokončno: definitivna odločitev, na primer: definitivna rešitev; ocene so že definitivne; definitivno besedilo zakona. Beseda torej povsem ustreza športnikomu bojevitemu duhu, ki je pred vsako tekmo ali dirko znova pred preizkušnjo rezultata, ki je pač vedno − definitiven.
Malce bolj zapleten je fenomen besede fenomenalno; v prvi vrsti beseda označuje le, kar je čutno zaznavno, torej neki pojav, kot denimo, proučevati naravne fenomene; kraški fenomeni ali družbeni, literarni, socialni fenomen ipd. Toda v ekspresivni rabi izraža ta suhoparni pojem nekaj, kar se pojavlja na zelo visoki stopnji, na primer, nekdo ima fenomenalen spomin; doživel je fenomenalen uspeh; imamo fenomenalno odkritje in fenomenalnega človeka. Izraža torej nekaj posebnega, nekaj, kar je redko pojavno. Ko športnik reče, da se je fenomenalno pripravil, hoče verjetno povedati, da je napravil nekaj, kar je pri njem sicer redko.
Tudi absolutno − po slovarju − izraža nekaj, kar je zelo redko, pravzaprav v življenju nemogoče, to je popoln, vsestranski, absoluten mir ali absolutna tišina. Zaradi tega je tudi absolutno nesporen, na primer absolutni prvak z absolutno premočjo.
S temi izrazi nam športniki pravzaprav sporočajo, da gre pri njih za nekaj redkega, izjemnega, posebnega, redko videnega in tudi dokončnega. Takšno je stanje njihovega duha − ali pa si vsaj želijo, da bi bilo −, da bi lahko bili kos silovitim pritiskom tekmovalne okolice − pa tudi zvedave javnosti. Te tri fraze so postale zato nekakšna mantra vrhunskih tekmovalcev, s katero sebi in nam sugerirajo, da so popolnoma in dokončno odločeni, da gredo na vse.
V kontekstu zmagovalno motiviranega športa so fraze gotovo ustrezne in zanesljivo jih bomo še neštetokrat slišali. Žal pa se iz športa nekritično selijo tudi v politiko. Iz ust najvišjih predstavnikov oblasti, ki bi morali skrbeti za procese, ne pa za dokončne zmage in rešitve, pa so izrazi, kot so definitivno, fenomalno in absolutno, nevarno populistično čvekanje.
