Tiskane izdaje
Ker je spomin na Rio de Janeiro še vedno živ, čez nekaj dni pa se tam, ob Januarski reki, začenjajo še paraolimpijske igre, kaže morda spomniti na podrobnost z avgustovskega spektakularnega odprtja, ki so ga bržkone opazili le malokateri. Proti koncu slovesnosti sta brazilska igralka Ferdinanda Montenegro in njena še veliko bolj znana britanska kolegica Judi Dench prebrali nekaj stihov izjemno priljubljenega brazilskega pesnika Carlosa Drummonda de Andradeja iz njegove pesmi Roža in slabost (A Flor e a Náusea).
Prebrane verze zdaj že pokojnega poeta (prihodnje leto se bodo v Braziliji spominjali tridesetletnice njegove smrti) je bilo mogoče razumeti predvsem kot kritiko katastrofalnega ekološkega stanja v Braziliji in Riu de Janeiru, saj govorijo o cvetki, ki je pognala iz asfalta v onesnaženem mestu. Toda prava poanta pesmi, ki jo poznajo vsi brazilski šolarji in številne generacije odraslih Brazilcev, je seveda drugje. Na njenem začetku, ki pa sta ga igralki (in režiser) preprosto, očitno načrtno, spustili. Tam namreč pesnik govori o delavcu, razočaranem nad stanjem in nepravičnostjo v družbi okrog sebe.
»Štirideset let in niti en rešen problem!« (Quarenta anos e nenhum problema resolvido) potoži pesnik, ki ima svoj spomenik prav na Copacabani, na Avenidi Atlantici. Obrnjen je proti mestu in ne proti morju. Verjetno namenoma. Da bi s svojim pogledom tolažil mimoidoče rojake, ki še danes berejo in občudujejo njegovo družbenokritično poezijo, in hkrati opominjal korumpirano oblast na številne neuresničene obljube ...
Za Slovenijo bi danes lahko trdili nekaj podobnega. Petindvajset let je minilo od samostojnosti, nerešenih problemov pa je vedno več. V glavnem prav zaradi neskončnih neumnosti in slabih potez, ki jih vleče oblast, bi bržkone zapisal Carlos Drummond de Andrade, ta literarna ikona Brazilije in vsega portugalsko govorečega sveta. Ena takšnih neokusnih abotnosti − na papir jo lahko vržejo le birokrati, ki so že zdavnaj izgubili stik z realnostjo in vsakršno empatijo do delavstva − je gotovo (osnutek) dokumenta ministrstva za delo z nenavadnim naslovom Za dostojno delo.
Pravi naslov bi seveda moral biti Za nedostojno delo, saj v njem še posebej zbode v oči stavek, ki delodajalcu dopušča, da delavca odpusti že zaradi pomanjkanja zaupanja in osebnostnega neujemanja z njim. Če bi bi bilo to pravilo kdaj v resnici sprejeto (sindikati so odločno proti, toda ali bo njihovo nasprotovanje res kaj zaleglo?), bi to pomenilo, da delodajalec lahko v hipu odpusti kogarkoli in kadarkoli. Brez vsakršne argumentacije. Kot denimo tistega delavca iz znane šale, ki je šefu zabrisal v obraz, da je idiot, posledično pa ni bil samo odpuščen, ampak je bil na sodišču še dodatno kaznovan zaradi izdaje poslovne skrivnosti ...
Tovrstni birokratski zmazki močno spominjajo na čase, ki so že zdavnaj minili. Na neke vrste sodobno neoliberalno evgeniko, ki »čisti« drugačne, neprilagodljive, neposlušne in nasploh nekompatibilne člane te družbe. Če parafraziramo Zygmunta Baumana, na katerega se sklicuje tudi Ana Cergol Paradiž v sijajni knjigi z naslovom Evgenika na Slovenskem (ki pa nima seveda nič opraviti s tematiko delodajalstva in odpuščanja zaposlenih), država v takšnem sistemu deluje kot nekakšen vrtnar, ki neustrašno in temeljito odstranjuje plevel, parazite in travo. Svojo silo uporablja zato, da bi divjo podobo liberalne družbe preoblikovala v urejen vrt. Vse kar se ne sklada z redom razuma in moti tovrstno vrtno (v našem primeru delodajalsko) harmonijo, mora preprosto izginiti. Nadvse zgleden primer »vrtnarske države« je bila nekoč Hitlerjeva Nemčija.
Nekakšna novodobna biopolitika torej, bi bržkone dejal Michel Foucault. Čas torej, ko se tehnike oblasti začnejo osredotočati na vodenje in upravljanje človeških življenj. V ospredje političnega zanimanja je postavljeno (delavčevo) telo, ki ga oblast statistično meri in upravlja, zdravi, disciplinira, normalizira, da ga lahko umesti v sistem uporabnosti. Z normiranjem človeškega kapitala si država (natančneje delodajalec) poskuša prihraniti stroške in maksimizirati dobiček, ker tako zahteva kapital. Kdor torej ni dovolj uporaben, kdor ne spada v takšne sheme, mora odleteti. In ko je na ulici, ne zanima nikogar več ...
Na dlani je, da tovrstne dokumente o (ne)dostojnem delu lahko pišejo samo ujetniki neoliberalne logike, ki pa je s finančno in ekonomsko krizo začela doživljati zaton. Neoliberalizem namreč ni recept za prihodnost. Na to opozarja vse več uglednih svetovnih ekonomistov, ki denimo trdijo, da je bila svetovna gospodarska rast v času tako imenovanega welfare kapitalizma in keynesijanstva v letih po drugi svetovni dvakrat večja kakor pa v času neoliberalizma, ki je začel svoj uničujoči pohod v poznih sedemdestih letih, vzporedno z rastjo politične moči Ronalda Reagana in Margaret Thatcher.
Marsikje so za enega glavnih vzrokov krize razglasili premalo fleksibilni trg delovne sile in preveliko zaščito zaposlenih, kar pa seveda ni res. Na to je pred dnevi opozoril tudi nobelovec za ekonomijo Joseph Stiglitz, ki je omenil primer Švedske in Norveške. Prav tu je država blagostanja (welfare state) najmočnejša in zakonodaja izjemno ščiti zaposlene, toda Norvežani in Švedi kljub temu živijo zelo dobro. Morda prav zaradi takšne ekonomske politike krize niso občutili tako močno, kot je udarila po nekaterih preveč neoliberalnih članicah Evropske unije.
Država mora že po logiki žanra varovati predvsem zaposlene, ne pa delodajalce, kot to v bistvu počne omenjeni osnutek dokumenta z ministrstva za delo. Toda pri nas je že dolgo vse postavljeno na glavo. S propadom starega režima je namreč tudi v slovenskem kapitalizmu nastala posebna kasta ljudi, ki se je samopašno, meni nič, tebi nič, razglasila za delodajalce. Za poslovno elito, ki nekomu daje delo in brez katere zato družba sploh ne bi mogla preživeti. To poudarjajo na vsakem koraku, ob vsaki priložnosti, ko je treba zaradi krize kaj klestiti. In odpuščati.
Toda ti ljudje nimajo prav. Dela sami namreč ne dajejo, ampak ga pravzaprav jemljejo, kajti brez delavcev, tistih, ki neposredno proizvajajo, bi bili preproste ničle. Zato so delodajalci v resnici pravzaprav delojemalci. Zaposleni v podjetjih in ustanovah, tisti, ki ustvarjajo, jim namreč dajejo vsakdanji kruh, a je tako imenovana delodajalska elita v svoji samopašnosti na to očitno povsem pozabila. Tisti spodaj, ki delajo zanje, pa so preveč v strahu za svoje službe, da bi jih na to vsak dan trdo opominjali ...
David Graeber, profesor antropologije, ki sem ga poslušal na enem njegovih predavanj v New Yorku, denimo pravi, da ko en odstotek ljudi nadzoruje večino bogastva, potem to, kar imenujemo trg, zrcali zgolj to, kar ti ljudje mislijo, da je koristno in pomembno. Samo oni imajo prav in nihče drug. Takšna je logika današnjega vulgarnega kapitalizma. Zato v družbi obstaja nepisano pravilo, da bolj ko je neko delo koristno za soljudi (in tudi za menedžerje), verjetneje je, da bo slabo plačano. Prav zato so pravi, produktivni delavci neusmiljeno tlačeni, izkoriščani in odpuščani.
Delodajalcev ne zanima njihova usoda, pravi Graeber, saj se identificirajo izključno z vladajočim razredom, še zlasti s finančno elito, ki pravzaprav obvladuje današnji svet. In s katero je incestno povezana tudi uradna politika. To za Slovenijo drži kot pribito. Prav zaradi tovrstnih incestnih povezav med politiko in delodajalci potem tudi nastajajo dokumenti, ki v bistvu žalijo zdrav razum in kajpak več stotisočglavo množico zaposlenih. Delavce, ki s svojimi davki pravzaprav vzdržujejo to državo in ki so tudi zaradi tega morda že kar predolgo tiho.
