Absurdistan: Drugi maj

Delodajalska retorika o preveč praznikih in posledično izgubljenih milijonih ima samo en cilj: zapreti usta delavcem in še bolj širiti duh neoliberalizma.

Objavljeno
08. maj 2017 16.43
acr*Češnje
Branko Soban
Branko Soban

Prvomajski prazniki so bili zame vselej, že od otroštva, nekaj najlepšega, kar se zgodi v letu. Narava si do takrat dokončno nadene nova, sveža oblačila. Skozi goste krošnje dreves ni več videti neba. Po kamnitih, od sonca segretih zidovih previdno lezejo zaspani martinčki. Po travniškem cvetju posedajo nežni metulji. In pri nas na Vipavskem so v začetku maja vedno začele rdečeti prve češnje. Če je bil april dovolj topel, jih je bilo za praznik mogoče že tudi nabirati. Prvi maj, ki smo ga vedno praznovali dva dneva, je bil res praznik nad prazniki. Kot nalašč za počitek tistih, ki so zlasti v letih po drugi svetovni vojni ustvarjali novo državo in trdo delali. Tudi ob koncih tedna, če je bilo treba. To je bil praznik, ki je častil delo in dajal delavcem občutek, da tudi oni nekaj štejejo.

Delo je takrat imelo čast in oblast. Tega danes ni več. Divji neoliberalni kapitalizem je grobo poteptal čast in dostojanstvo delavstva. Delavcem so ostale samo še mizerne mezde, oblast pa je v celoti odšla k tistim, ki kradejo njihovo delo. K tako imenovanim delodajalcem, ki so pravzaprav delojemalci, saj brez delavcev ne bi imeli kaj dajati. Delavci jim namreč dajejo delo, zaslužek in profit, in ne nasprotno. Delodajalci v današnjem surovem kapitalizmu v resnici samo jemljejo in so zato pravzaprav nekakšni tatovi dela, ki ga zaradi pohlepa po dobičku čedalje slabše plačujejo.

Prav zaradi takšnega stanja stvari sem bil izjemno presenečen nad retoriko nekaterih slovenskih medijev, ki so na drugi majski praznični dan iz ure v uro vztrajno ponavljali, da smo poleg Srbije in Ukrajine menda edina država, ki za prvi maj počiva dva cela dneva. In pri tem so nerazumljivo ponavljali staro in grdo zlajnano delodajalsko mantro, da je država zaradi še enega dela prostega dne izgubila za dobrih 30 milijonov evrov. Toda o kakšnih milijonih pravzaprav govorijo? Je kdo kdaj videl te denarje, ko je Janševa vlada ukinila drugi januar? So bile delavske denarnice zaradi tega kaj debelejše? Je prekarcem zaradi tega kaj več kanilo v žepe? V vseh tistih nekaj letih, ko smo po krivici in po neumnosti ostali brez drugega januarja, nisem srečal človeka, ki bi se pohvalil, da je zaradi ukinjenega praznika kaj več zaslužil.

Zato je prav šokantno, kako globoko je pokvarjena neoliberalna logika prodrla v glave ljudi, ki razlagajo takšne nesmisle. Še posebej ob dejstvu, da Slovenija spada med države, ki nima prav veliko praznikov. Sosedje Italijani, ki so za prvi maj vselej veselo hodili k nam na Primorsko, tudi na shode, še bolj pa seveda v gostilne, jih imajo bistveno več, pa že desetletja živijo bistveno bolje kakor pa mi. Prazniki torej sploh niso nič krivi. Še najmanj seveda delavski praznik. Kriva je predvsem povsem izprijena tržna mentaliteta, ki je očitno dovolj uspešno okužila že dobršen del naše (in svetovne) populacije. In tudi medije oziroma njihove gospodarje.

Namesto da bi za prvi maj, pa tudi v dneh pred njim in po njem, vztrajno govorili o krivicah in revščini ogromne večine delavcev, o trpljenju, izčrpanosti in sramotnem plačilu za dobro opravljeno delo, trg zdaj že medijem vsiljuje govorjenje o tem, da je delavski praznik pravzaprav čista finančna izguba, ki naj bi bila v Sloveniji težka zajetnih 30 milijonov evrov. In vsiljuje jim kajpak tudi obrabljene fraze o nujnosti modernizacije, o gospodarski rasti, bruto družbenem proizvodu, harmoniji, o nujnosti socialnega dialoga in zmanjševanju napetosti.

Edouard Louis, mlad francoski pisatelj in pravo literarno odkritje Pariza, ima zato prav, ko zapiše, da je cilj tovrstne retorike samo eden: zapreti usta delavcem in še bolj širiti duh neoliberalizma. Levice, ki se je nekako že po tradiciji bojevala za delavske pravice, tako rekoč ni več. Že zdavnaj je namreč tudi sama podlegla sladkemu petju siren trga in denarja in povsem pozabila na svojo nekdanjo bazo. Tudi zato proletariat na volitvah pravzaprav nima več kaj izbirati. Med levimi in desnimi ni več nobenih razlik. Je potemtakem kaj nenavadnega, če nekdanji francoski komunisti in razočarani ter zapuščeni delavci dajo svoj glas Marine Le Pen? Ne! K njej so se obrnili samo zato, ker so jim tisti, ki bi se morali boriti zanje, v pohlepu po oblasti že zdavnaj obrnili hrbet. In se začeli klanjati bogovom trga ...

Toda slovenski odnos do praznikov je tudi sicer precej nenavaden. Ko nam je Janez Janša pred štirimi leti kdo ve zakaj ukradel drugi januar, je to storil iz nekakšnega užitka. Da bi slišal stoke, tožbe in prošnje, naj nam ga vrne. Že narava oblasti je namreč takšna, da preprosto veleva, da je treba tiste spodaj iz dneva v dan trpinčiti, teptati in jim nenehno kaj jemati. Miro Cerar je šel v drugo skrajnost. Drugi januar nam je prijazno vrnil. In s tem očitno iskal ljubezen pri ljudeh, ki jih bo drugo leto nujno potreboval na voliščih.

Toda tovrstne zadrege s prazniki bi lahko že zdavnaj rešili na zelo preprost način. Če jih kdo res noče, naj preprosto ukine cerkvene praznike. In ne drugega januarja ali drugega maja. V ustavi namreč natančno piše, da je cerkev ločena od države, zato so ti dela prosti dnevi pravzaprav neustavni. In če smo že pri ustavi: če počivamo za krščanske praznike, potem bi morali po logiki žanra biti prosti tudi za muslimanske svete dneve, saj so po ustavi vse vere popolnoma enakopravne. Toda praksa kaže, da to ni res. A v vero noče drezati nihče. Veliko preprosteje je, če jemlješ tistim, ki so brez vsakršne (politične) moči in (finančne) zaslombe. Delavcem torej.