Tiskane izdaje
Filmski ep o znameniti bitki pri Dunkirku (Dunkerque), francoskem mestu, ki je le kakšnih deset kilometrov oddaljeno od meje z Belgijo, je preprosto treba videti. Pa ne morda zato, ker je režiser Christopher Nolan, po očetu Anglež, po materi pa Američan, naredil zelo napet in gledljiv film. Poln z (drugo svetovno) vojno povezanih človeških dram in tragedij, ki se v bitki iz minute v minuto dogajajo na kopnem, na morju in v zraku.
Sam bi gledalce na naših, slovenskih, in na nekdanjih jugoslovanskih tleh na to predstavo povabil predvsem zato, ker se je iz filmskega (in pravega) Dunkirka mogoče veliko naučiti tudi za današnjo domačo rabo. Predvsem seveda to, kako spoštovati lastno zgodovino in krvav, herojski boj proti zlu, ki so ga pri nas, ravno tako kot v Dunkirku in še marsikje drugod po Evropi, povzročali okupatorji. Nemci, Italijani, Madžari in seveda njihovi kolaboranti. Slovenski in jugoslovanski partizani so bili namreč na isti strani kot heroji iz Dunkirka, na katere se je po Nolanovi zaslugi dolgih 77 let po bitki na pesku Rokavskega preliva zdaj znova spomnil ves svet. In se jim s pomočjo filmskih kamer po vseh teh desetletjih spet globoko poklonil.
Filmu, ki mojstrsko upošteva in na trenutke tudi nadgrajuje vsa (hollywoodska) pravila tovrstnega (vojnega) žanra, je vsebinsko sicer mogoče očitati marsikaj. Največ kritik je razumljivo prišlo iz Francije. Bitka se je namreč bila na francoskih tleh, v filmu pa praktično ni francoskih vojakov, ki so umirali v bojih za obrambo mesta in Angležem s tem po svoje odločilno pomagali pri umiku na varna otoška tla. Jacques Mandelbaum v kritiki filma v pariškem Le Mondeu to jasno pove. Toda kljub tovrstnim povsem umestnim pripombam (tudi Nemcev ni denimo nikjer videti) je seveda na dlani, da so režiserja Christopherja Nolana v tem projektu zanimali izključno britanski vojaki.
Zavezniki so bitko z Nemci pri Dunkirku seveda izgubili, toda v Britaniji so iz tega poraza potem naredili mit o veliki zmagi. Angleži, ki jim je pri umiku čez La Manche pomagalo tudi ogromno civilistov s svojimi čolni in ladjicami, kar je lepo prikazano tudi v filmu, so v Londonu tako rekoč čez noč postali heroji. Za razliko od današnje politične shizofrenije na naših tleh, kjer se dogaja ravno obraten proces. Partizanske junake, brez katerih nikoli ne bi bilo samostojne Slovenije, namreč kolaborantski krogi marsikje vse bolj drzno in brezobzirno razglašajo za nepridiprave in celo za antijunake, ki da so krivi za mnoge nepotrebne žrtve.
Ko sem v Komuni napeto sledil Nolanovemu epu o Dunkirku, ki je samo v prvem tednu predvajanja v filmske blagajne navrgel več kot sto milijonov funtov, se mi je že tam na polovici zgodbe kar sama od sebe začela ponujati primerjava z legendarnim jugoslovanskim filmom Bitka na Neretvi. V Dunkerqueu so konec maja in v začetku junija 1940 reševali britanske (in francoske vojake), slaba tri leta kasneje, bilo je v prvih mesecih leta 1943, pa so partizani v Bosni v siloviti nemški ofenzivi (ob prijateljski pomoči četnikov in ustašev) reševali več kot 3500 ranjencev, od tega jih je bilo najmanj 600 na nosilih.
Skupaj s partizanskimi enotami se je takrat pred Nemci in njihovimi pomagači na varno prebijalo tudi okrog 100.000 civilistov. Bitka na Neretvi, o kateri se danes učijo na vseh vojaških akademijah sveta, je bila gotovo ena najbolj humanih bitk v drugi svetovni vojni. Kajti ranjence, kot je takrat ukazal vrhovni poveljnik Tito, je bilo treba rešiti za vsako ceno.
Veljko Bulajić je leta 1969 z vrhunsko igralsko zasedbo, in ob izdatni finančni pomoči takratne države, posnel filmski ep, ki - upoštevaje takratno tehnologijo - prav v ničemer ne zaostaja za Nolanovim Dunkirkom. Tudi ko gre za sporočilnost filmske zgodbe ne. Bitka na Neretvi je takrat ravno tako polnila dvorane doma in po svetu. Podprli so jo mnogi ugledni ustvarjalci. Pablo Picasso je iz spoštovanja do jugoslovanskih partizanov za angleško govoreči trg takrat na primer zastonj izdelal plakat za ta filmski ep. Bitka na Neretvi je bila tedaj celo med kandidati za tujejezičnega oskarja, ki pa ga potem, žal, ni dobila.
Podobnih spektaklov, kot jih o dramah iz druge svetovne vojne (ki se znova skozi na široko odprta vrata vračajo na filmska platna in tudi v literaturo) zadnja leta snemajo na Zahodu, pri nas že lep čas ni več mogoče posneti. Pa ne zato, ker ni denarja za tovrstne podvige, kakršnega denimo predstavlja Dunkirk, ampak ker je politična klima pri nas danes popolnoma drugačna kot na Zahodu, kjer še vedno spoštujejo in cenijo svoje vojne junake. In kjer velika večina ljudi globoko prezira svoje kvizlinge.
Partizansko gibanje na območju nekdanje Jugoslavije je bilo eno najmočnejših v Evropi. Medtem ko so marsikje zgolj čakali, da jih drugi rešijo Nemcev in so zato šele v zadnjih mesecih druge svetovne vojne sami poprijeli za orožje in iz tega potem naredili veliko zgodbo, so boji na jugoslovanskih tleh trajali štiri leta. Bilo je veliko dram, tragedij in pokolov, tudi s strani domačih izdajalcev, ne le Nemcev ali Italijanov, toda bilo je tudi veliko veličastnih zmag, ki so maja 1945 končno prinesle svobodo.
Toda potem je prišlo do absurdnega preobrata, kakršnega je z zdravo pametjo težko razumeti. Politične struje, vključno z vladajočimi strukturami, ki so na tleh nekdanje Jugoslavije prišle na oblast po razpadu skupne države, poskušajo narodnoosvobodilni boj, to najbolj plemenito dejanje v zgodovini teh narodov, popolnoma razvrednotiti. V Srbiji rehabilitirajo četnike in njihovega vodjo Dražo Mihajlovića. Na Hrvaškem poveličujejo ustaštvo in NDH, ki ni bila ne neodvisna, ne država in še zdaleč ne hrvaška, saj jim jo je kajpak podaril Hitler. Na Slovenskem se nekaj podobnega dogaja z belo gardo in domobranstvom.
Apologeti kolaboracije trdijo, da so domobranci slovenski narod takrat v bistvu branili pred rdečim zlom in žlahtno rdečo zvezdo. A resnica je seveda popolnoma drugačna. Z okupatorji so namreč brez trohice slabe vesti do zadnjega dne vojne sodelovali v genocidu nad lastnim narodom. Slovenci so bili takrat namreč obsojeni na popolno uničenje, o čemer domači kvizlingi začuda nikoli ne govorijo. (In zdajšnji politiki kdo ve zakaj tudi ne...). Italijanski general Mario Roatta je to jasno zapisal v svojem znamenitem cirkularju 3C, za Adolfa Hitlerja in njegove pribočnike pa se tako in tako ve, da so vztrajno ponavljali, da je treba to deželo spet narediti nemško.
Zato je položaj v Sloveniji v resnici absurden. Spomenike zdaj namreč brez vsakršnega sramu postavljajo tistim, ki so kolaborirali z okupatorjem, medtem ko grobnica narodnih herojev tik ob parlamentu in drugi partizanski spomeniki vse bolj samevajo. Mnogi bi jih najraje celo pri priči podrli. Narobe svet, ki mu ni para. Zato je Nolanov Dunkirk po svoje izvrstna - in pravočasna - lekcija o tem, kako je treba ravnati z zgodovino našega narodnoosvobodilnega boja. In jo navkljub vsem stranpotem vendarle predvsem globoko spoštovati.
