Absurdistan: Hoja za Brzezinskim

Zunanja politika je vse kaj drugega, kakor pa govorjenje praznih sloganov, kar zdaj v ZDA z neznosno lahkotnostjo počne Donald Trump.

Objavljeno
05. junij 2017 19.00
Branko Soban
Branko Soban

Malo je intelektualcev in strategov, ki so na ameriško zunanjo politiko tako odločilno vplivali in jo gradili, kakor je to počel nedavno preminuli Zbigniew Brzezinski. Stratega takšnega kova sta bila v vsej novejši ameriški zunanji politiki pravzaprav samo dva. Poleg Brzezinskega seveda še Henry Kissinger. Toda čeprav sta bila oba priseljenca, Brzezinski iz Poljske, Kissinger pa iz Nemčije, in sta že zaradi tega imela kar precej skupnega, se nikoli nista razumela najbolje. Bila sta pač velika intelektualna in politična tekmeca. Zato si je Brzezinski, kot je svojčas govoril, nenehno prizadeval, da bi Kissingerjevo »akrobatsko« zunanjo politiko zamenjal z »arhitekturno« zunanjo politiko. Torej politiko, ki gradi in ne podira.

Toda pri tem tudi sam ni bil vselej dosleden. Res je, da je veliko gradil, toda kar precej stvari, ki jih je storil, se je tudi podrlo. Kot denimo ponesrečeno reševanje ameriških talcev v Teheranu, po zmagi Homeinijeve islamske revolucije. Toda po drugi strani je denimo odločno nasprotoval napadu na Irak leta 2003. Ker je kot izvrsten poznavalec Bližnjega vzhoda zelo dobro vedel, kaj bo sledilo tej popolnoma zgrešeni agresiji. Če bi v Beli hiši takrat prisluhnili njegovemu mnenju, bi bil današnji svet bržkone precej drugačen. Ne bi bilo bombnih napadov in atentatov v Madridu, Londonu, Parizu, Manchestru in znova v Londonu, ki so v bistvu zgolj nekakšno nadaljevanje takrat začete vojne, ki še vedno traja ...

Veliko je ljudi, ki so se za njegovega življenja hoteli srečati z Zbigniewom Brzezinskim. Sam se ga v živo prvič videl poleti 2002. Pred natanko petnajstimi leti. V prelepi hanzeatski Rigi, današnji prestolnici Latvije, ki je takrat gostila vrh vilniuške deseterice. Deseterice takratnih kandidatk za vstop v Nato, med katerimi je bila seveda tudi Slovenija. Vrh je trajal dva dni. Ves ta čas sem nenehno hodil za njim in ga nadlegoval za intervju. V resnici sem bil kar hudo nadležen, saj mi je bilo popolnoma jasno, da takšne priložnosti za pogovor z njim zlepa ne bo več. In ker nisem nehal, je Zbigniew Brzezinski nazadnje le privolil, da bo odgovoril na moja vprašanja. Bilo je zadnji dan vrha, po končanem plenarnem zasedanju, ko je že bilo jasno, da bo Nato dobil nove članice. Vprašanje je bilo le še, kdo iz deseterice čakajočih voljnih se bo prebil v ta elitni militaristični klub.

Od Zbigniewa Brzezinskega sem hotel dobiti predvsem odgovor na vprašanje, kaj je pravzaprav Nato danes. Slovenska politika, vključno s takratnim predsednikom vlade Janezom Drnovškom, je namreč vztrajno zavajala volilce s sladkimi besedami, češ da se je Nato po končani hladni vojni zelo spremenil. Da to ni več strogo vojaška tvorba, ampak organizacija, ki širi demokracijo in da med ljudi po svetu malodane deli le še nageljne in tulipane. Toda Brzezinski mi je povedal prav to, kar slovenska politika ni hotela slišati. Ko sem ga namreč vprašal, ali se Nato s svojimi reformami v resnici spreminja v nekakšno politično organizacijo, mi je odločno odgovoril s temile besedami: »Lepo vas prosim. Nato je bil in ostaja izključno vojaški pakt. In to smo nenehno poudarjali. Kdor misli drugače, naj pač sanja po svoje. Novi člani so dolžni izpolnjevati ustrezne kriterije, namenjati toliko in toliko denarja za vojaštvo in oborožitev, standardizirati orožje, strelivo, sistem zvez. Nato namreč ni Rdeči križ in tudi nikoli ne bo.«

Toda slovenske politike njegove besede niso zmedle. Volivcem (in medijem) je oblast še kar naprej pleteničila o reformiranem Natu, ki je po nerazumljivem »da« na referendumu potem v resnici potrkal na naša vrata. In Slovenijo, kot eno najbolj voljnih članic, tako rekoč čez noč poslal v nezakoniti vojni v Afganistanu in Iraku, ki še vedno trajati... Slovenija pa še kar vztraja v tej militaristični farsi in je povsem gluha na prigovarjanja o novem referendumu. Tokrat za izstop iz Nata.

Zbigniew Brezinski je imel izjemno bogato življenje. Bil je doktor političnih ved, vrhunski strateg, profesor in pisec več ducatov knjig, med katerimi je zagotovo najbolj znana Velika šahovnica. Toda večina ga vendar pozna predvsem kot Carterjevega svetovalca za nacionalno varnost. Ko so Jimmyja Carterja vprašali, zakaj se je odločil za Brzezinskega in zakaj je takrat malodane povsem marginaliziral zunanjega ministra Cyrusa Vancea (ta je kasneje tudi zaradi tega odstopil), je bil predsednik zelo kratek: »Zbigniew mi vsak večer sporoči vsaj deset dobrih idej, iz State Departmenta pa dobim le eno na mesec, če imam srečo ...«

Brzezinski je bil v resnici pravi vrelec idej. A tudi zaradi odlične ekipe, ki jo je zbral okrog sebe. Takrat je pri njem delalo 25 ljudi. Danes je v svetu za nacionalno varnost več kot 400 ljudi. »Takšna birokratska inflacija že v kali zaduši vsakršno strateško razmišljanje ...« je tovrstno širjenje, podobno kremeljskim prijemom, brez dlake na jeziku ošvrknil Brzezinski. In tudi to je bila njegova velika odlika. Vedno je povedal tisto, kar je mislil. V svojih razmišljanjih je bil popolnoma neodvisen, kar je v politiki prava redkost, saj danes v političnih krogih šteje samo še lojalnost. In kimanje šefom.

Zbigniew Brzezinski se za svojo zares bogato kariero lahko zahvali predvsem ameriški odprtosti. Čeprav je bil Poljak, sin nekdanjega poljskega diplomata, ki se po razkosanju Poljske med Nemčijo in Sovjetsko zvezo ni več hotel vrniti v Varšavo, so ga v ZDA sprejeli z odprtimi rokami. Potem ko mu Velika Britanija kot mladeniču ni hotela izdati vizuma... Takšnega stratega ZDA ne bodo imele več. Predvsem zaradi zdajšnje meritokracije, ki ne spoštuje tistih, ki razmišljajo s svojo glavo. Zato iz zdajšnjih odvetniških družb, finančnih ustanov in vse mogočih think tankov ne bo novih brzezinskih in kissingerjev. Tudi Amerika se namreč neznosno utaplja v morju povprečnosti in norosti, ki jo še posebej živo pooseblja zdajšnji predsednik Donald Trump.

Združene države Amerike so pred velikimi izzivi. Z ene strani ji za ovratnik diha vzhajajoča Kitajska. Z druge nanjo pritiska vse bolj nergajoča Rusija. Bližnji vzhod, razdejan od vojn, razpada pred očmi vsega sveta. Transatlantsko sodelovanje in dolgoletno prijateljevanje z Evropo poka po šivih. Donald Trump ni kos tem izzivom. Namesto da bi sprejemal jasne strateške odločitve, v javnost meče samo še populistične fraze v slogu »America First« in »Make America Great Again«. Toda Zbigniew Brzezinski je še nedolgo tega cinično izjavil, da je resna zunanja politika kajpak bistveno več kakor pa govorjenje praznih sloganov. Toda za resno zunanjo politiko je potrebnega ogromno znanja in izkušenj, v taboru Donalda Trumpa pa zdaj ni moža (in ne ženske), ki bi premogel vsaj drobec ekspertize, ki jo je denimo imel Zbigniew Brzezinski.

Na vrhu v Rigi pred petnajstimi leti so mi poljski novinarski kolegi povedali, da je pred leti hotel kandidirati celo za poljskega predsednika, toda zaradi zakonodaje, ki zahteva, da mora kandidat živeti na Poljskem najmanj deset let, je njegova kandidatura potem seveda padla v vodo. Toda kakorkoli že, Zbigniew Brzezinski bi bil gotovo poljski predsednik par excellence. Vse kaj drugega kot nesrečna dvojčka Kaczynski ali pa zdajšnji predsednik Andrzej Duda.