Tiskane izdaje
Ti bralni trendi so se nadaljevali tudi po razpadu sovjetske države, ko so ljudje naravnost hlastali za knjigami, še posebej tistimi, ki so bile nekoč strogo prepovedane. Ne le za tistimi z zahodnih knjižnic polic. Zelo brani so bili tudi tisti domači avtorji, ki jih je prejšnja oblast surovo cenzurirala in zapirala. To so bili zlati časi knjige v takratni novi Rusiji. Mnoge so izhajale v rekordnih milijonskih nakladah in ljudje, žejni branja, so se dobesedno tepli zanje.
Toda leta tovrstnega bralskega razkošja so v Rusiji (podobno kajpak velja tudi za mnoge druge države sveta ) seveda že zdavnaj mimo. Ljudje berejo bistveno manj. Ruski sociolog Boris Dubin je pred časom zapisal, da zdaj že več kot 60 odstotkov Rusov knjig ne kupuje več. Dramatično se je spremenila tudi »infrastruktura branja«. Če sta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja dve tretjini prebranih knjig med bralce prišli iz knjižnic, kot pravi Dubin, danes že več kot 80 odstotkov prebivalcev Ruske federacije sploh ne zahaja več vanje. Mnogi, zlasti mladi ljudje, se zadovoljijo s tistim, kar jim ponujajo internet ali pametni telefoni. Toda kvalitetnega branja tam praviloma ni ravno veliko.
Za državo, ki je dolgo leto slovela kot skupnost, kjer se največ bere, so to seveda šokantni podatki. A po svoje logični. Jakov Gordin, peterburški zgodovinar in sourednik znane literarne revije Zvezda, je te dni namreč opozoril na po svoje naravnost zastrašujoč podatek, ki so ga potrdili tudi v osrednji nacionalni biblioteki v Moskvi. Leta 2014 je bilo v Rusiji natančno 44.381 knjižnic. Januarja letos jih je bilo »samo« še 42.748. To z drugimi besedami pomeni, da je bilo v dobrih dveh letih v državi zaprtih kar 1633 knjižnic. V povprečju torej osemsto na leto. In v prihodnjih letih bo takšnih zaprtih vrat vedno več. Strokovnjaki pravijo, da je najhuje tedaj, ko zapirajo celo specializirane otroške knjižnice. Kje torej dobiti knjige za otroke zunaj velikih mest in v odročnih krajih, kjer je do sosednjega naselja treba prevoziti ali prehoditi več deset kilometrov poti? Odgovor je preprost: otroci pač ne bodo več brali ...
Problem je, da politika očitno ne ve, kaj pravzaprav uničuje. Jakov Gordin zato spomni na znane besede predsednika Vladimirja Putina, ko je ta pred dvema letoma dejal, da je treba v državi ohraniti zdajšnjo dobro razvito mrežo kulturnih ustanov. Pri tem je omenil tudi knjižnice, ki po njegovem pomembno prispevajo k širjenju knjige in bralne kulture med ljudmi, zlasti med mladino. Toda praksa kljub žlahtno zveneči retoriki ubira povsem drugačno pot. Leta 2014 je država za popolnjevanje fonda knjižnic iz proračuna namenila okroglih 350 milijonov rubljev (slabih šest milijonov evrov), po novem pa je zanje, denimo, namenjenih samo še 45 milijonov (manj kot milijon evrov za vse skupaj). V povprečju vsaka tako dobi le kakšnih tisoč rubljev na leto, kar je dovolj le za letno naročnino na en lokalni časopis.
Takšna politika do knjižnic, ki jo zdaj že nekaj let vodi kulturni minister Vladimir Medinski, je po svoje popolnoma kontraproduktivna. In tudi povsem nelogična. Za televizijo RT (Russia Today), ki je glavno orodje kremeljske propagande v svetu, država iz proračuna nameni kar 300 milijonov dolarjev na leto. Knjižnicam, ki so izjemnega kulturnega pomena za državo, pa vrže le prgišče kopejk, s katerimi si te nimajo kaj pomagati.
Zapiranje knjižnic je recept za pogubo, svari Jakov Gordin, ki se neusmiljeno bori za preživetje literarne revije Zvezda, ki v Sankt Peterburgu izhaja že več kot 90 let. Zakaj? Ker knjižnice nimajo več denarja za nakupe novih knjig in literarnih revij, ki imajo v Rusiji v resnici že zelo dolgo tradicijo, so naklade teh iz leta v leto manjše. Manjša je torej tudi prodaja, kar posredno pomeni tudi vse večje finančne izgube v založniških hišah. In tako se vse vrti v začaranem krogu. Tudi zaradi takšnega odnosa uradne politike do literature in drugače mislečih, vse več pisateljev in intelektualcev zapušča Rusijo. Beg možganov postaja resen problem, saj iz Rusije zdaj odide že po nekaj sto tisoč ljudi na leto. Z njimi pa seveda odhaja tudi znanje.
Ponekod so problem knjižnic rešili tako, da so knjige po zaprtju knjižnic preselili v vaške ali mestne kulturne domove in centre. Toda kaj, če je knjig preveč? Nina Aleksandrovna, zagnana knjižničarka iz Pskovske regije, je na to vprašanje dobila odgovor, da je v takšnem primeru treba knjige kar zažgati. In še isti hip dala odpoved. V takšni družbi se s knjižničarstvom namreč noče več poklicno ukvarjati ...
Nobelovec Josif Brodski je nekoč dejal, da je zažiganje knjig zločin. Toda kljub temu obstaja zločin nad knjigo, ki je po svoje še veliko hujši. Zagrešiš ga, če knjig sploh ne bereš. Veliki poet, rojen v Sankt Peterburgu, teh severnih Benetkah, pokopan pa v tistih pravih, južnih Benetkah, nedaleč od nas, ima seveda prav. Toda danes ga žal ni več med nami, da bi preštel, koliko tovrstnih zločincev se skriva med politiki današnjega sveta, ki očitno sploh ne berejo knjig. Kajti če bi jih brali, ne bi sprejemali tako katastrofalnih potez, kakršne vlečejo. Vse znanje sveta je namreč zbrano prav knjigah. Le odpreti jih je treba. Toda to je, kot je videti, zelo težko. Veliko lažje je ukinjati knjižnice. S plehkim in praznim izgovorom, da zanje ni denarja ...
