Tiskane izdaje
Udeležba na nedeljskih predsedniških volitvah je bila katastrofalno nizka. Pravi pogreb demokracije. Ki pa je po svoje razumljiv. Na dlani je, da imajo volivci in volivke (in to seveda še zdaleč ne velja samo za Slovenijo) dovolj politične elite, ki ji ne verjamejo več. Zaradi številnih napak, ki jih že leta vleče slovenska politična in ekonomska neoliberalna nomenklatura (popolnoma zgrešena politika zategovanja pasu ali popolna razprodaja države, denimo) ter posledično neizpolnjenih obljub o socialni državi je zaupanja v oblast v glavnem konec.
Eyal Winter, profesor na univerzah v Leicestru in v Jeruzalemu, denimo pravi, da ljudje pridejo na volišča samo, če so prepričani, da njihov glas nekaj šteje. Če imajo možnost vplivati na spreminjanje (vse bolj zagatnega) položaja. In če vidijo, da je volilni boj tesen in negotov. Vsega tega na včerajšnji volilni dan seveda ni bilo. Še več. Tako nizko volilno udeležbo je mogoče razumeti celo kot nekakšen upor volivcev proti Borutu Pahorju, ki ga je že kar težko opazovati, ko se kopa in ogleduje v svoji nečimrnosti in narcisoidnosti.
Toda če je bil to res razlog za sedenje doma, potem se je zgodil paradoks. Ker ljudje niso odšli glasovat proti Pahorju, so zdajšnjega predsednika zato tudi v njihovem imenu (iz)volili pač tisti, ki pa Pahorja (še) podpirajo. Slaba udeležba je bila torej resna napaka, ki pa jo je v drugem krogu - in seveda na vseh naslednjih volitvah - vsekakor treba popraviti.
Po svoje je težko razumeti, zakaj predsednik Pahor še vedno dobiva takšen odstotek glasov. Tistih volivcev, ki kajpak pridejo na volišča. Ker je bila udeležba tako klavrna, ga je v nedeljo v bistvu podprla vsega dobra petina prebivalcev Slovenije. In predsednika s tako nizko na voliščih izraženo podporo doslej pri nas še ni bilo. Toda tudi ti odstotki so po svoje nelogični. Kajti Borut Pahor ni nov politični obraz. Prej narobe. V politiki je namreč že skoraj tri desetletja. Od konca osemdesetih let, ko je postal član cekaja Zveze komunistov Slovenije. Ko se je javljal k besedi na sejah, s katerih sem takrat poročal za moj časopis, ga je Milan Kučan skorajda vedno malce zbadljivo predstavil s približno takšnim stavkom: »Pozor, zdaj bo govoril najmlajši član cekaja ...«
In politika mu je bila od takrat tako všeč, da v njej kar vztraja in vztraja. In se radoživo seli s funkcije na funkcijo, pravega učinka pa nikjer nobenega. Zdi se, da je ves čas sanjal prav o tem, da bo nekoč predsednik države. Funkcija, ki da mu je pisana na kožo, kot pravi. Na kožo, pozlačeno od sonca s fotografij na družbenih omrežjih ...
Pred slabim desetletjem, ko je šlo njegovi stranki, ki jo je takrat vodil, zelo dobro, je večina članstva hotela prevzeti predsedovanje vladi, Borut Pahor pa je navkljub temu resno ciljal na predsedniško palačo. Bil sem kar na nekaj sestankih, kjer se je posvetoval z bazo, kaj mu je storiti. Predsednik vlade ali predsednik države? Baza ga je kajpak poslala v vlado, kar se je sprevrglo v katastrofo zanj, za stranko in za državo. Toda čeprav je bil izjemno slab premier, ga to ni prav nič motilo, da ne bi še naprej sanjal o predsedniški palači.
Čeprav sem bil slab premier, bom pa morda zato toliko boljši predsednik države, je bržkone malce po Putinovo razmišljal v tistih hudih časih. In me ob tem spomnil na znano Švejkovo priliko o polkovniku, pri katerem je ta dobri vojak delal kot purš. Ko ga je imel nekega dne dovolj, je svojega polkovnika resno opozoril, da če ga bo še naprej tako lomil, bodo iz njega naredili še ministra ... In Borut Pahor je kljub številnim zgrešenim potezam v vladi potem v resnici postal prvi mož države.
Tako trmasto in tako dolgo vztrajanje v politiki je popolnoma kontraproduktivno. Ker ni več novih idej in ker se potem vse vrti samo še okrog lepih slik in praznih sporočil na družbenih omrežjih, medtem ko se okrog vse podira. Naraščajoča revščina, vedno nižje pokojnine, beg mladih v tujino, zavožene in predrage naložbe, razprodaja družbenega premoženja, ki so ga ustvarili nekdanji zaposleni, grobo teptanje dostojanstva ljudi. Na facebooku in instagramu te realnosti praviloma ni videti.
Sam tovrstnemu vztrajanju v politiki za vsako ceno, ki pa pri nas ni značilno samo za Pahorja, ampak poleg številnih drugih tudi za še enega ravno tako bivšega člana partije iz največje opozicijske stranke, pravim Mugabejev sindrom. Po dolgoletnem voditelju Zimbabveja Robertu Mugabeju, ki kljub visoki starosti že skoraj trideset let vztraja na čelu države, pred tem pa je bil, do leta 1987, kar nekaj let tudi premier ... In se kljub letom, zdaj jih ima že 93, nikakor noče posloviti od politike, čeprav bi to moral storiti že zdavnaj. Mugabeja sem si za tovrstno vzporednico izbral seveda zato, ker bi bila vsakršna primerjava zdajšnjih vodilnih slovenskih politikov s Titom, ki je do smrti vodil našo nekdanjo državo, kajpak huda žalitev za nekdanjega predsednika, gotovo enega najvplivnejših svetovnih voditeljev prejšnjega stoletja.
Predolgo vztrajanje v politiki je nehigiensko in škodljivo za zdravje posameznika in naroda. To bi morali vedeti tako tisti, ki se nikakor nočejo posloviti s svojih političnih pozicij, kakor volivci, ki tovrstnim nezdravim elementom v političnem telesu nekaznovano dovoljujejo tovrstno sprehajanje z ene funkcije na drugo. In ob tem naivno nasedajo njihovim populističnim prijemom. Raven predvolilnih debat je namreč iz leta v leto sramotnejša. Kandidati za predsednika države, denimo, ne znajo odgovoriti niti na tako elementarno vprašanje kot je, kdo je predsednik sosednje Italije ali Madžarske, vrhovni poveljnik pa ne ve, koliko njegovih vojakov si zdaj služi novce v vojaških misijah na tujem. Pa kljub temu kar silijo tja, kamor jih volivci nikoli ne bi smeli izbrati. Zato vse skupaj v resnici postaja samo še slika. Brez prave vsebine in brez idej, kako naprej. Ne le v Sloveniji, kjer bomo čez tri tedne znova na voliščih, ampak tudi v Evropski uniji, ki se pred očmi vseh podira kot hiša iz kart, na predvolilnih razpravah pri nas pa niso o tem rekli malodane niti besede.
