Tiskane izdaje
Ta teden mi pade v oči naslov v Guardianu, ki sprašuje, kako naj bo novinar objektiven, ko piše o pobitih otrocih. O teh drobnih, nedolžnih žrtvah novega izraelskega obračunavanja z Gazo. In o drugih otrocih, ki vsak dan umirajo v nesmiselnih konfliktih. In tudi v sestreljenih potniških letalih, kjer se nič hudega sluteč igrajo s svojimi najljubšimi igračami ali pa berejo knjigo svojega najljubšega pisatelja ...
Jon Snow iz Guardiana denimo pravi, da nikoli ne bo pozabil deklice, ki ji je izraelski šrapnel za vselej poškodoval hrbtenico. Zdravniki v bolnišnici so bili ob tej poškodbi brez moči. Peter Beaumont je bil šokiran, ko so mu pokazali plastično vrečko s posmrtnimi ostanki dveletnega dečka. Sam nikoli ne bom pozabil čečenske matere, ki mi je v begunskem taborišču v Ingušetiji kazala okrvavljena oblačila svojega ubitega otroka. Ob takšnih zgodbah nihče ne more ostati ravnodušen. Čustva v takšnih primerih vselej premagajo razum. To je pred kamerami Al Džazire potrdil tudi tiskovni predstavnik Združenih narodov v Gazi Chris Gunnes. Sredi tragedije, ki ji ni konca, preprosto ni zmogel zadržati solz. »Ob teh krivicah bi počilo vsako srce...« je še dejal v kamero. Potem si je z rokami zakril obraz in zajokal kot otrok ...
Ta teden je iz Gaze prišla novica, da je izraelska vojska ubila 24-letno nosečnico Šajmo Husein al Šejh Ali. Zdravniki so iz njenega mrtvega telesa zadnji hip rešili drobno deklico. Dali so ji mamino ime. Šajma. Zdaj je v inkubatorju v bolnišnici Al Aksa. Ali bo preživela, ne ve nihče. In če bo, bo za vselej sirota. V izraelskem napadu je namreč, kot poročajo, umrla vsa njena družina.
Kamal Miravdeli, kurdski pisatelj iz Iraka in nekdanji predsednik združenja kurdskih pisateljev, ob tej neverjetni zgodbi ni razmišljal, kaj je objektivno in kaj ne. Drobni Šajmi je tako rekoč čez noč napisal pretresljivo pesem, svojevrstno obtožbo izraelske politike do Gaze in bridko svarilo vsem, ki so pozabili, kaj je to mir in spoštovanje sočloveka.
»Šajma, ne odpiraj svojih oči. Kajti to je Gaza. Vsaka trgovina, ulica, četrt, vsaka bolnišnica in šola je zdaj klavnica ... Ubijajo, dokler ni ubijanju dovolj ubijanja... Zakaj nas ubijate, preden smo rojeni? ... Zakaj nas oblegate? ... Ne moremo leteti, ne moremo se vreči v morje, kajti vi si lastite nebo. In morje ... Gaza je Guernica. Toda kje so Picassi, evropski revolucionarji, vsi ti protestniki ...?« pretresljivo kriči Miravdeli, ki ve, kaj je trpljenje. In kaj je genocid, saj je Sadamova vojska zgolj med operacijami v Kurdistanu v osemdesetih letih pobila več kot 180.000 njegovih rojakov. Ta zločin je za vselej ostal zapisan v narodovem spominu.
Ko berem to dolgo in s čustvi nabito poemo kurdskega pisatelja, se spomnim na Jean-Paula Sartra, ki je nekoč je dejal, da v vojnah, ki jih začenjajo bogati, vselej umirajo predvsem revni. In kajpak otroci. A spomnim se tudi na pogovor z argentinskim nobelovcem za mir Adolfom Pérezom Esquivelom, ki mi je pripovedoval o vtisih s poti v Bagdad, kamor se je odpravil z manjšo skupino uglednih intelektualcev z vsega sveta.
Te poti, kot pravi, ne bo pozabil nikoli. Že takoj po prihodu v Bagdad so namreč obiskali Ajamiro, žensko, zavito v črnino, ki je živela v skromni baraki nedaleč od javnega zaklonišča. Američani so trdili, da gre za vojaški bunker, zato so vanj odvrgli nekaj »pametnih« bomb. Toda to je bilo v resnici pravo zaklonišče, kamor se je pred ameriškimi napadi zateklo 600 otrok in njihovih mater. Bombe so pobile vse. Ajamira je preživela, ker je ravno tedaj zunaj prala oblačila svojih otrok.
Zaklonišče je bilo med obiskom polno otroških igrač, fotografij in cvetja. Postalo je nekakšno svetišče za njihove svojce. »Bil sem presunjen. Predvsem zato, ker sem v tem zaklonišču doživel nekaj podobnega kot v Hirošimi. V tamkajšnjem muzeju hranijo kamen, v katerega je atomska bomba vtisnila silhueto človeka. Kot da bi šlo za fotografski negativ. Nekaj podobnega sem opazil v Bagdadu: silhueti dveh žensk na počrneli steni zaklonišča ... Grozljivo pričevanje o tem, v kakšni civilizaciji živimo,« je pripovedoval Esquivel. In dodal, da pogosto tuhta, kaj pravzaprav razmišljajo inženirji in delavci, ki dan za dnem proizvajajo orožje za ubijanje svojih sosedov. In njihovih otrok. To so namreč tovarne, kjer ne delajo za življenje, ampak za smrt. Za smrt, ki prinaša velike dobičke. Da, takšen je ta naš svet ...
V takšen svet je vstopila drobna Šajma iz Gaze. V svet, kjer ni otroško življenje vredno niti počenega groša. A kdor pobija otroke, je v bistvu pripravljen pobiti vse človeštvo, svari Kamal Miravdeli. Mu bo kdo še pravi čas prisluhnil?
