Tiskane izdaje
Pred natanko 75 leti, zgodilo se je pozno ponoči 23. avgusta 1939, sta nacistična Nemčija in stalinistična Sovjetska zveza podpisali sporazum o nenapadanju, ki je v zgodovini ostal zapisan kot pakt Molotov-Ribbentrop. Čeprav je od takrat skozi Moskvo in Berlin preteklo že ogromno vode, je ta dokument zaradi drame v Ukrajini − in s tem kajpak tudi v vsej Evropi − aktualen bolj kot kdaj prej. Predvsem zato, ker sta obe državi z njim pred natanko tričetrt stoletja grobo poteptali mednarodno pravo. V imenu obeh vlad sta ga družno pohodila Joachim von Ribbentrop, nekdanji trgovec s šampanjcem, in Vjačeslav Molotov, ki je vztrajal in vztrajal kot zunanji minister, čeprav mu je Stalin zaprl ženo Polino ...
Aneksija − in posledično vojna − je s tem paktom tudi uradno postala instrument mednarodne politike. Sovjetska zveza je, denimo, sporazum o nenapadanju s Poljsko podpisala že leta 1932, Nemčija pa dve leti kasneje. Toda kljub temu sta Hitler in Stalin z neznosno lahkoto »pozabila« na svoja podpisa. Državi sta si s tajnim protokolom, ki je bil del sporazuma (Moskva ga je priznala šele leta 1989, petdeset let po podpisu), za hrbtom Evrope razdelili Poljsko, baltske države, Finsko in Romunijo. Dober teden dni po podpisu, bilo je 1. septembra 1939, je Hitler napadel Poljsko. Malce kasneje se mu je pri razkosavanju Poljske pridružil še Stalin. Ta je Estonijo potem, denimo, »požrl« kar med prvim dejanjem Labodjega jezera v Bolšoj teatru. Diktatorja sta svet čez noč pahnila v novo svetovno morijo ...
Vzhod Evrope zelo dobro pomni ta pakt. Zato nezaupanje do Moskve in tudi do Berlina ni nikoli umrlo. Ko sta se Rusija in Nemčija začela za hrbtom Poljske in baltskih držav dogovarjati o gradnji plinovoda Severni tok (Nordstream), so v Varšavi in baltskih prestolnicah takoj začeli govoriti o novem paktu Molotov-Ribbentrop. In kajpak o pokvarjenem kanclerju Gerhardu Schröderju, ki ga je Vladimir Putin z mastnimi denarji kupil za ta projekt. Angela Merkel je Poljake takrat tolažila, da se noben obisk v Moskvi ne bo zgodil brez postanka v Varšavi, a te obljube ni pravzaprav nikoli držala.
Nikoli pozabljeni pakt je znova udaril na površje z rusko aneksijo Krima in posledično z vojno proti Ukrajini, ki zdaj vre v Donecku in Lugansku. Moskva je namreč z okupacijo Krima brez vsakršnega obotavljanja zavestno poteptala memorandum iz Budimpešte, podpisan leta 1994, s katerim se je − skupaj z Veliko Britanijo in ZDA − zavezala, da bo spoštovala suverenost in ozemeljsko celovitost Ukrajine. In poteptala je tudi sporazum o prijateljstvu z Ukrajino. Tako kot sta Stalin in Hitler poteptala sporazum o nenapadanju s Poljsko. Mednarodno pravo ne šteje nič. Svet urejajo samo še zakoni močnejšega ...
Ko brskam za podatki o tem usodnem sporazumu izpred 75 let, po naključju naletim na izjemen članek ruske pisateljice Ljudmile Ulicke v nemškem Spieglu, zaradi katerega so jo doma takoj pribili na seznam petokolonašev in narodnih izdajalcev, ki je v času zdajšnje ruske že malce psihopatske putinomanije vse daljši. Ljudmila Ulicka, ki je pred kratkim dobila veliko avstrijsko državno nagrado za literaturo, je svojemu prispevku dala naslov Zbogom, Evropa. V njem brez dlake na jeziku pove tisto, kar sicer že lep čas ponavljajo številni ruski intelektualci, ki so še ohranili zdravo distanco do zdajšnjega brezumnega kremeljskega početja.
Ugledna pisateljica, ki jo prevajajo po vsem svetu, pravi, da je njena država napovedala vojno kulturi, vrednotam humanizma, ideji svobode in človekovih pravic. Rusija je bolna. Okužili so jo agresivnost, nacionalizem in imperijska manija. »Sram me je zaradi našega parlamenta, zaradi naše nekompetentne vlade, zaradi voditeljev, ki se igrajo supermene in zagovarjajo uporabo sile. Sram me je zaradi vseh nas, zaradi naroda, ki je izgubil svoj moralni kompas!« zapiše Ulicka.
Zdajšnja ruska politika je nevarna in samomorilska, svari pisateljica. Nevarna ni le za Rusijo, ampak tudi za Evropo, ki ji Moskva zavestno obrača hrbet. To je zdajšnja oblast dokazala v vojnah v Čečeniji, Gruziji in zdaj v Ukrajini. A to je morda le prolog za veliko strašnejši epilog. In lahko se zgodi, da takrat ne bo več nikogar, ki bi ga napisal. »Zato danes nismo pred izbiro mir ali vojna, ampak pred izbiro vojna ali popolno uničenje človeštva. Svet namreč danes ni razdeljen na bele in črne, na žide in Arabce, na muslimane in kristjane, na revne in bogate, na izobražene in nepismene, ampak na tiste, ki razumejo, kaj se dogaja, in na tiste, ki tega nočejo razumeti...!« svari Ljudmila Ulicka.
Vsakomur, ki prebere njeno izjemno besedilo, je v hipu jasno bistvo drame v Ukrajini. Tam ni državljanske vojne med Ukrajinci. Tam divja vojna Rusije proti Ukrajini, ki bi jo Moskva rada čim prej pohodila in potisnila pod svoje okrilje. To Ljudmila Ulicka − in skupaj z njo tudi številni drugi intelektualci − jasno pove. To so dejstva. Vse ostalo je zgolj moskovski agitprop, ki ima očitno zelo veliko moč. Žal tudi v številnih medijskih hišah.
