Absurdistan: Šola pobitih angelov

Deset let po tragediji v Beslanu se na Severnem Kavkazu še vedno zaman sprašujejo, zakaj morajo napake politikov tako kruto plačevati prav otroci.

Objavljeno
05. september 2014 17.51
RUSSIA-BESLAN/ANNIVERSARY
Branko Soban, zunanja politika
Branko Soban, zunanja politika

Beslan. Mesto na ruskem Severnem Kavkazu, ki bo večno živelo s svojo tragedijo. Mesto, kjer je življenje kruto razdeljeno na čas do pokola v šoli in na čas po njem. Mesto, kjer so otroci, ki so preživeli, čez noč postali odrasli. A hkrati mesto, ki kljub tej delitvi, zarezani s časom, za vedno ostaja združeno. V bolečini, ki ne poneha. Kajti tragedija je prav vsakomur vzela nekoga, ki mu je bil blizu: mamo, dedka, otroke, brata, sošolca, učiteljico, prijatelja, soseda. Kristina Dzgojeva, ki ima danes 21 let, je v tragediji izgubila leto dni mlajšo sestro. Na pokopališču se pogosto pogovarja z njo. In potem bolečina malce popusti ...

V Beslanu danes vsi vedo, kaj se je zgodilo tistega usodnega septembra pred desetimi leti. To vedo celo otroci, ki so se rodili po tragediji. A glavnega ne bodo zvedeli nikoli. Resnice o tem, zakaj je moralo tistega dne v šoli umreti 334 ljudi, med njimi 186 otrok? Zarina Cirihova, ki ima danes 24 let, pravi, da resnice v državi pravzaprav nihče noče. Hoče jo samo Beslan.

Ko je po tragediji kot štirinajstletnica ležala v bolnišnici, je razmišljala, zakaj morajo napake politikov na tako krut način plačevati prav otroci. »Takrat nisem razumela ničesar. Tako majhna šola, pa ves svet ni mogel ničesar storiti zanjo? Kako je to mogoče? Toliko predsednikov, pa niso mogli rešiti otrok, ki niso ničesar zakrivili?« se še danes sprašuje Zarina, ki je zaradi Beslana postala popolnoma drug človek. Spremenila se je Zarina, oblast pa je seveda ostala ista. Dostop do internetne strani Resnica o Beslanu, ki jo je takoj po tragediji odprla Marina Litvinovič, je v teh dneh denimo pogosto blokiran. Resnica, ki jo zahteva tudi združenje Matere Beslana, Kremlju očitno ni po volji.

Drama v Beslanu, kjer sem bil v letih pred tragedijo kar nekajkrat, na poteh v Ingušetijo in Čečenijo, se je začela na prvi šolski dan pred natanko desetimi leti. Prvega septembra 2004. Prvi šolski dan je v vsej Rusiji velik praznik, zato so skupaj z otroki tistega dne v šolo prišli tudi njihovi starši, sorodniki, prijatelji. In prav tistega dne je skupina nekaj deset oboroženih mož zasedla šolo, ki je slovela kot ena boljših v regiji, saj so se v Beslan vozili celo otroci iz Vladikavkaza, glavnega mesta Severne Osetije.

Ugrabitelji so od ruskega predsednika Vladimirja Putina zahtevali neodvisnost Čečenije, takojšnjo ustavitev vojaških operacij in umik ruskih čet iz republike. Oblast ni bila pripravljena na pogajanja in je v bistvu nenehno prikrivala pravo stanje stvari. Sprva so denimo govorili le o nekaj več kot 300 talcih, čeprav je bilo v šoli več kot tisoč ljudi. Že na osnovi tovrstnega zavajanja je bilo mogoče slutiti, da se pripravlja napad, kajti manj kot je talcev, manj je potem tudi žrtev. To je praksa, ki jo do potankosti obvladujejo mnogi avtoritarni režimi po svetu.

Ana Politkovska je ob novicah iz Beslana med prvimi hotela na Kavkaz. Toda v Moskvi je niso spustili na letalo. Proti večeru je vendarle našla prostor na letalu proti Rostovu na Donu, ki je šeststo kilometrov oddaljen od Beslana, kamor se je potem nameravala odpraviti z avtom. Zaradi slabih izkušenj z oblastmi je na letalo vzela svojo hrano. Osebje je poprosila le za skodelico čaja. Deset minut kasneje je padla v nezavest. Ko je letalo pristalo v Rostovu, je bila že v komi. Iz nje se je po čudežu, kot so izjavili zdravniki, prebudila v bolnišnici v Rostovu. Kasnejša analiza je pokazala, da je bila zastrupljena s toksinom neznanega izvora, ki ji je močno poškodoval jetra, ledvice in endokrini sistem.

Ana Politkovska tako nikoli ni prišla do Beslana. Je pa zato že pred odhodom na pot poklicala Ahmeda Zakajeva, predsednika čečenske vlade v izgnanstvu, ki živi Londonu. Prosila ga je, naj stori vse za miren razplet drame v Beslanu. To je Zakajev tudi v resnici storil, kar mi je kasneje podrobno razložil tudi v intervjuju za Delo. Povezal se je s takratnim čečenskim predsednikom Aslanom Mashadovom, ki ga Moskva seveda ni priznavala. Mashadov je bil takoj pripravljen posredovati pri ugrabiteljih. To je potrdil tudi Aleksander Dzasohov, takratni predsednik Severne Osetije. Toda Kremelj ni privolil v nikakršna pogajanja s teroristi. Še najmanj seveda z Aslanom Mashadovom. Zato je Vladimir Putin − skupaj z FSB − stvari vzel v svoje roke. Tretjega septembra se je začel silovit napad na šolo, ki se je končal s popolnim razdejanjem in več kot tristo mrtvimi. Danes ni več nobenega dvoma o tem, trdijo priče, da so po šoli najprej udarili specialci. Ti so začeli spopad in ne ugrabitelji, ki so imeli pri sebi tedaj veliko orožja in tudi razstreliva.

Deset dni po tragediji, bilo je 13. septembra 2004, je Vladimir Putin ukinil neposredne volitve predsednikov republik in gubernatorjev regij. Začela je veljati nova procedura za registracijo političnih strank, zaradi česar so mnoge prenehale obstajati. Volilni prag v dumo je bil povišan na 7 odstotkov, kar je za (prepovedano) opozicijo praktično nedosegljiva meja. Kremelj je tragedijo v Beslanu spretno izkoristil za novo centralizacijo oblasti in za popoln nadzor nad političnim življenjem v državi, še zlasti nad opozicijo, ki je od takrat praktično brez moči.

Ahmed Zakajev je prepričan, da je dramo v Beslanu sprovocirala Putinova Zvezna varnostna služba FSB, ki je za ta posel najela skupino čečenskih odpadnikov. Ti naj bi po prvotnih načrtih zasedli urad lokalne administracije, kar bi Moskva potem izkoristila za utrditev nadzora nad neposlušnim Severnim Kavkazom, kjer nemirom ni videti konca. Toda nekaj takrat ni šlo po načrtih. Ali pa so jih morda naknadno spremenili ...

Podobnega mnenja je tudi Maša Gessen, avtorica knjige The Man without a Face (Človek brez obraza). Pred Beslanom so namreč leteli v zrak tudi stanovanjski bloki v Moskvi. Tam se je zgodila tudi podobna drama s talci v gledališču na Dubrovki, kjer je bila ravno tako vmešana FSB. V knjigi pravi, da obstajajo jasni dokazi o tem, da so agenti FSB vzdrževali stalne stike z nekaterimi skrajneži iz Čečenije. Šlo je pravzaprav za nekakšno trgovino, kjer je Moskva Čečencem plačevala za umazane posle, koristi pa sta na ta način imeli obe strani. To po svoje dokazuje tudi dejstvo, da so se nekateri tako imenovani teroristi dokaj svobodno gibali po Rusiji, kar brez sodelovanja ruskih tajnih služb preprosto ne bi šlo. Z Mašo Gessen se strinja tudi zdravnica Jelena Fanailova, ki je ob obletnici tragedije v Beslanu za Radio Svoboda izjavila, da pri vsem tem pravzaprav ne gre za terorizem, ampak zgolj za nekakšno nadaljevanje sovjetskega modela nasilja, ki ga Moskva ves čas dokazuje na Severnem Kavkazu, v Gruziji in zdaj tudi v Ukrajini.

Pokopališče v Beslanu je vedno polno ljudi. Novi del, kjer so pokopani otroci, žrtve drame pred desetimi leti, so razglasili za Mesto angelov ...