Tiskane izdaje
Naključje je hotelo, da sem pred petimi leti v Nikoziji na Cipru dva dni stanoval v istem hotelu kot slovita enajsterica Reala iz Madrida. Na Ciper sem priletel iz Bejruta, kjer je že bilo čutiti posledice vojne v sosednji Siriji, saj je v Libanon vsak dan prihajalo vse več beguncev. Hotel sem v miru obiskati prijatelje in znance na grški in turški strani razdeljenega otoka ter napisati kaj novega o njih, potem pa v hotelu v Nikoziji takšen, povsem nepričakovan kaos.
Navijači madridskega kraljevskega kluba in njenega glavnega zvezdnika Ronalda so v tistih dveh dneh dobesedno oblegali hotel, da bi vsaj za nekaj sekund videli slavne nogometaše, ki so takrat igrali prvo četrtfinalno tekmo lige prvakov z domačo enajsterico Apoela, prvovrstnega presenečenja takratne evropske nogometne sezone. To jim v glavnem ni uspelo, saj so bili vsi vhodi v hotel strogo zavarovani. Nogometaši so na treninge in potem zvečer na tekmo kajpak odhajali skozi stranski izhod, kamor ciprski nogometni fanati seveda niso imeli dostopa.
Toda tisti, ki smo stanovali v hotelu, in drugih gostov takrat ni bilo ravno veliko, smo imeli svojevrsten privilegij, za katerega bi mnogi bržkone dali zelo veliko: sedeti na zajtrku z Ronaldom. Nogometaši so se praviloma držali skupaj za mizami, takratni trener Reala José Mourinho pa je zajtrkoval sam. Brez družbe. Nikoli ni bil posebej zgovoren, toda nekaj besed je bilo v tistih dveh dneh vendarle mogoče spregovoriti z njim. In z Ronaldom kajpak tudi, a ne prav veliko, saj je bil njihov urnik do tekme, ki so jo potem dobili s 3:0, podrobno razpisan do minute.
Ronalda kot velik ljubitelj športa seveda spremljam že leta, a ga kot nogometaša ne cenim prav posebej. Že velikokat se je zgodilo, da je na pomembni tekmi zastreljal usodno enajsmetrovko, na eni, kot se spomnim, celo dve, pa ga lastniki kljub temu nikoli ne odpustijo. Še več. Cena mu v tej vse bolj nori neoliberalni obsedenosti z denarjem, ki je popolnoma zastrupila - in s tem, žal, tudi uničila - zdravi duh športa, iz dneva v dan narašča. Kar je absurd brez primere. Dokončno pa sem opravil z njim, ko je prišlo na dan, da svoji državi ne plačuje davkov. Utajil naj bi vsaj za 15 milijonov evrov dajatev. In prav žalostno je, da mu pri tovrstnem goljufanju portugalske državne blagajne uspešno pomagajo tudi njegovi finančni svetovalci in advokati. Po nenavadni Al Caponejevi logiki, da je plačevanje davkov neumnost, izogibanje tovrstnim obveznostim pa vrhunec zvitosti in modrosti ...
Zaradi tovrstne pokvarjenosti, ki ima zelo malo opraviti s športnim fair playem, ki naj bi ga Ronaldo razširjal med mladimi vsega sveta, bi mu morali hrbet najprej obrniti prav njegovi fanatični navijači. S tem, ko ne plačuje davkov, namreč nehote krade denar prav tistim javnim ustanovam, ki ga najbolj potrebujejo in ki so pravzaprav usodno odvisne od proračunskega denarja. To so seveda vrtci, šole, bolnišnice, znanstvene in kulturne inštitucije. In nenazadnje tudi športne organizacije, kjer vzgajajo mlade, ki jim je Ronaldo s svojo virtuoznostjo na travnatih igriščih postal velik vzornik.
A takšen seveda ni le Ronaldo. Zelo podobno se obnaša tudi Lionel Messi, ki skupaj z očetom ravno tako rad pozablja na svoje davkoplačevalske obveznosti do države. In hkrati z njima zagotovo tudi mnogi drugi profesionalni športniki, ki postajajo zgled, kako je treba goljufati državo, in ne več zgled, kako se je treba obnašati na igriščih in zunaj njih.
V nogometnem svetu je v zadnjih nekaj desetletjih prišlo do svojevrstnega paradoksa. Nekoč so na tribunah sedeli bogataši, ki so zviška gledali na reveže tam spodaj, ki so se vsi preznojeni (zastonj) podili med dvema goloma. Zdaj pa na tribunah sedijo (v glavnem) navijači iz spodnjega, revnejšega družbenega sloja, ki z neznosnim občudovanjem spodbujajo bogataše na igrišču, ki velikokrat sploh ne prikažejo tistega, kar se od njih pričakuje. In za kar so astronomsko plačani, čeprav celo enajstmetrovke včasih ne zmorejo zabiti. A navijači, ki sanjajo, da bodo tudi oni nekoč med zvezdami, če ne oni, pa morda njihovi otroci, jim vse to zaradi ljubezni do nogometa z nerazumljivo lahkotnostjo ves čas nekritično odpuščajo.
Neoliberalni kapitalizem, ki je dokaj hitro zavohal, da je s športom mogoče tolči izjemne profite, zato se je okrog njega, kot okrog luči sredi trde noči nabralo vse več mrčesa in mafijskih hijen, je šel v plačevanju nogometašev (in seveda tudi drugih športnikov) globoko predaleč. Sodu je gotovo izbil dno nedavni transfer brazilskega zvezdnika Neymarja iz Barcelone v pariški Saint-Germaine. Vsota 222 milijonov evrov za ta prestop je naravnost perverzna in presega vse meje dobrega okusa.
Kdo je namreč Neymar? Kdo je Ronaldo? Kdo je majhni in pokvarjeni Messi? To so samo malce spretnejši nogometaši, nekakšni sodobni Fausti, ki so svoj šport dokončno prodali kapitalu in ga s tem seveda popolnoma izpridili. So samo nogometaši in nič drugega. Prav neverjetno je, da v vsem Parizu ali Franciji ne morejo vzgojiti dobrega, mladega nogometaša, ki bi lahko igral v prvi enajsterici PSG namesto Neymarja. Kupovanje športnikov, kar je sila enostaven proces, če je denar seveda, je namreč v popolnem nasprotju z njihovim vzgajanjem in rastjo, ki za kapital očitno traja predolgo. Toda klub, ki svojo slavo in moč gradi zgolj na nakupih, je prej ali slej obsojen na propad, saj tega brez lastne nogometne šole pač ne bo mogoče početi v nedogled.
Zanimivo je, da se je ob perverzno visoko vsoto za Neymarjevo selitev iz Barcelone v Pariz v enem od intervjujev obregnil tudi José Mourinho, ki zdaj vodi Manchester United. Toda tudi njega je zanimala samo ena plat tega sramotnega prestopa. Opozoril je namreč, da bodo tako visoke vsote, kot jih zdaj plačujejo klubi za najboljše nogometaše, nehote dvignile ceno tudi za povprečneže. Ker je katarski kapital, ki si zdaj lasti pariški klub, lestvico zdaj v resnici postavil zelo visoko, bo zaradi tega tudi zanje treba odštevati po 50, 60 ali 70 milijonov evrov. V igri naj bi bil celo slovenski vratar Jan Oblak, za katerega naj bi bil katarski šejk pripravljen plačati okroglih sto milijonov. Tu ima Mourinho seveda prav. Tudi mene je pred časom resno zbodel podatek, da je Real Madrid pred nekaj leti za nekega Asierja Illarramendija odštel okrog 25 milijonov evrov. Toda kdo je pravzaprav ta Illarramendi? Kaj je svetovni šport pridobil z nogometašem, za katerega je Real Madrid (od koder se je potem dokaj hitro vrnil vrnil v svoj Real Sociedad) odštel ravno toliko, kot so Hrvati denimo plačali za nakup štirih portoroških hotelov? Tistih okrog Metropola.
Zaradi zdajšnjega mafijskega kapitalizma so se v svetu že zdavnaj podrla vsa razmerja, česar pa José Mourinho, ki je ravno tako že zdavnaj postal zvesti uslužbenec kapitala, seveda ne vidi. Bistvo problema, ki tako resno skrbi slavnega trenerja, namreč ni previsoka cena za slabe nogometaše, kot pravi, ampak tiči seveda v tem, da so različni vrhunski strokovnjaki v primerjavi z nogometnimi samopašneži plačani izjemno sramotno.
To v prvi vrsti velja za vrhunske znanstvenike, profesorje, zdravnike, inženirje in po svoje tudi za novinarje, ki te športne šarlatane brez vsakršne nuje dan za dnem kujejo v zvezde. Kar je popolnoma napak. Prihodnost sveta namreč še zdaleč ni v rokah Neymarja, Ronalda ali Messija, ampak je odvisna izključno od vrhunskih znanstvenikov, tehnologov, zdravnikov, ekologov, ki edini lahko pokažejo pot iz zdajšnjih zagat, v katerih se je znašel svet. In ki jih zdajšnji neoliberalni hijenski kapitalizem zamegljujeje tudi s tem, da ljudem namesto rešitev iz njih ponuja predvsem (pre)drago plačane igre. Zato je treba ves ta denar čimprej pobrati popolnoma degeneriranemu športu in ga preusmeriti tja, kjer bo veliko koristneje uporabljen.
Tu bi seveda morale veliko storiti predvsem nogometne organizacije. UEFA in FIFA, ki že leta veljata za leglo korupcije in finančnih zlorab. Na dlani je, da se je v nogometu, za katerem vedno tiči tudi politika, nabralo preveč denarja, ki se ga uporablja zelo neracionalno. Krasen primer je evropska liga prvakov, kjer nastopa vrsta bogatih klubov, ki sploh niso prvaki. To ligo so si očitno omislili zato, da si denar v njej znova lahko delijo zgolj bogati klubi, ki ga imajo že tako in tako preveč, majhni klubi pa se morajo krvavo boriti za to, da pridejo vsaj do nekaj drobtinic te razkošne nogometne pogače, ki jim jih z nekakšnim očitnim prezirom oddrobijo veliki in bogati.
Če nogometna organizacija resno misli z reformami, bo morala najprej udariti prav po takšnih perverznih kupčijah, kot je tista z Neymarjem. Prihodnost nogometa namreč ni v trgovini z ljudmi, ampak izključno v načrtni vzgoji mladih, nadarjenih športnikov, ki so v časih mafijskega kapitalizma že zdavnaj pozabili na antično geslo - zdrav duh v zdravem telesu. Zdaj jih po športnih igriščih, predvsem tiste v profesionalnem športu seveda, žene samo še denarja poln duh v že velikokrat povsem degeneriranem telesu...
