Tiskane izdaje
Ah, kako so grdi z mano,
ko me spat podijo!
Zdi se mi že preneumno,
da ljudje sploh spijo.
in tako tretjino dneva
v postelji pustijo.
Vendar so še grši z mano,
kadar me budijo!
Kaj vse dal bi, da vsaj enkrat
v miru me pustijo.
Ah, zakaj ljudje na svetu
vse premalo spijo.
S poenostavljeno matematiko povprečnega 80 let dolgega življenja lahko na desno stran enačbe postavimo naslednje približne ugotovitve. Človek do konca srednje šole tri leta in pol svojega življenja preživi v šolskih klopeh, dobrih deset let jih nato nameni službi.
Vmes se šest let prehranjuje, eno leto pa za prebavni cikel skrbi tam, kamor gre še cesar peš. Pet let nameni čakanju. Recimo stanju v vrsti ali na semaforju. Mlajša generacija, posebej če ji je usoda namenila rojstvo v ZDA, bo, recimo, od svojega dvanajstega leta do svoje starosti okoli osem let bolščala v zaslone mobilnih naprav. No, ali pa v karkoli že, kar bo do takrat prinesel tehnični napredek.
Aja, ob predpostavki, da spi osem ur na dan, žimnico greje dobrih 26 let.
Preveč, premalo?
Za odgovor se vrnimo h Krakarjevi pesmi, ki pronicljivo razgalja temeljno dilemo spanja. V prvi kitici izpostavlja idejo (ne)izkoriščenega časa in s tem zamujenega življenja, v drugi kitici pa nastopi obratna želja - hrepenenje po daljšem spancu.
Dilemo antagonista Krakarjeve pesmi lahko prevedemo tudi na občo družbeno raven. Očitno je, da junak v svojih pritožbah uporablja tretjo osebo množine, kar nakazuje na neko zunanjo družbeno skupino, ki omejuje oziroma narekuje njegove osebne preference glede spanja - mu določa, kdaj mora v posteljo in tudi kdaj naj se iz nje skobaca.
Pesem lepo oriše, kako poskuša družba posamezniku vsiliti spalne navade večine in jih predstaviti kot »normalne in edine možne«. Kadar pa imamo opraviti z »normalnostjo in odsotnostjo alternativ«, imamo v resnici na delu ideologijo.
Ideologijo, ki veleva, da je spanje užitek, ki si ga lahko privoščimo zgolj tedaj, ko smo si ga zaslužili s produktivnim delom, in samo toliko, da nas ne omejuje pri nadaljnji produkciji. Vse ostalo je eksces, rezerviran za nočne ptice, ki pa v resnici ne opravljajo pravega dela, saj, recimo, pišejo, slikajo, komponirajo, filozofirajo, prevajajo in kar je še teh neuporabnih početij, ki niso vezana na kikirikanje.
Zanimivo je, da tudi v urbanih središčih spalno-delovni ritem še vedno narekuje ideologija, ki je pravzaprav potomka kmečke in se glasi: S kurami spat, s petelinom vstat! Zanimivo zato, ker v mestih praviloma živi izobraženo prebivalstvo, ki opravlja dejavnosti, ki večinoma niso strogo vezane na zgodnje vstajanje.
Trdovratno moč miselnosti rana ura, zlata ura lahko preprosto preverite tako, da se poskušate s kakšnim obrtniškim mojstrom dogovoriti, naj pride k vam, recimo, ob sedmih zvečer. Že odgovor na ponižno željo, naj ne hodijo pred deveto zjutraj, je dovolj zgovoren: »Ob devetih še spite?! Naši mojstri so pokonci od šestih zjutraj!« Gospodična, ki je s svojo pritožbo na facebooku navdahnila pričujoči blog, se žal ni spomnila logičnega odgovora: »A, ni problema. Naredimo kompromis. Naj vaš mojster vstane kako uro prej in pride ob enih ponoči. Bo ravno prav.«
Zelo verjetna obrtniška kategorična zavrnitev hipotetičnega predloga o nočnem terminu sporoča, da se produktivno delo opravlja od zgodnjega jutra do ranega večera. Vmes pa se, kot določa tudi javni red in mir, spi. Osem ur. Pika.
Privolili smo v to, da si nočno delo (poleg tistih, od katerih to zahteva narava dela) in dopoldansko spanje lahko dovolijo zgolj »umetniki na svobodi«, torej tisti ponočnjaki, ki jim je - v najboljšem primeru - malo mar za ustaljen red, mir in družbene norme.
Zabavno pri vsem skupaj je, da lahko, če iz krilatic izkoristiti dan ali po jutru se dan pozna izločimo s sončno svetlobo pogojena dan in jutro, ugotovimo, da so si nočni tiči in lovilci jutranje zarje bolj podobni, kot bi si to želeli in zmogli priznati. Oboji namreč spanec razumejo kot košček pogače, ki so si ga drznili izmakniti gospodarju produktivnosti. Le kradejo ob različnih urah dneva.
Spimo preveč ali premalo?
AH, KAKO SO DOBRI Z MANO (Voranc Vogel, prosto po Lojzetu Krakarju)
Ah, kako so dobri z mano,
ko me na šiht podijo!
Zdi se mi neproduktivno,
da ljudje zgolj ždijo.
in tako tretjino dneva
v postelji pustijo.
Vendar so še boljši z mano,
če me ne budijo!
Kaj vse dal bi, da vsaj enkrat
v miru me pustijo.
Ah, zakaj ljudje na svetu
vse premalo ždijo.
