Alenka iz čudežne dežele

Slovenci močno presenečamo sami sebe. Presenečajo naši politiki, včasih pa močno preseneti tudi »stara« dama Evropa.

Objavljeno
06. september 2014 11.45
BELGIUM-EU-SUMMIT
Miha Jenko, gospodarstvo
Miha Jenko, gospodarstvo

Nedavno se je pri nas mudila delegacija iz evropske nogometne zveze, skrbno so si ogledali naš štadion, se malo razgledali in pogovorili in sploh nič jim ni bilo jasno, je športni direktor Maribora Zlatko Zahovič te dni za nek tiskani medij zadovoljno opisoval začudenje visokih gostov iz tujine. Evropskim nogometnim inšpektorjem pač ni šla v glavo skrivnost uspeha siromašnega kluba iz malega Maribora, ki bo zdaj v elitni ligi prvakov lahko mešal štrene velikim in bogatim.

Podoben fenomen so za tujce tudi naši risi, hokejisti, ki se več kot dostojno borijo v elitni diviziji in na olimpijadi - čeprav prihajajo iz dežele, ki ima en sam resen klub, skupno število hokejistov v državi pa je že manjše kot v kaki večji švedski ali kanadski vasi.

Ni kaj, Slovenija je že leta država, ki v mnogih pogledih preseneča tuje obiskovalce in opazovalce - tako v dobrem, kot v slabem. Recimo, še sveža izkušnja z blejskega strateškega foruma ta teden: bančni ljudje iz Londona in Evrope, s katerimi sem se pogovarjal, se tudi to pot niso mogli načuditi lepotam idiličnega jezera, enako jih je presenetila njegova »okol'šna«, gorenjska pokrajina z lepimi hišami in - vsaj v njihovih očeh - visok življenjski standard in kvaliteta življenja pri nas. Vse, kar so videli, je bilo velikem nasprotju z njihovo percepcijo Slovenije kot krizne države na severu Balkana. Nekaj podobnega se sicer zgodi vsaj 90 odstotkom tujcev, ki prvič priromajo na ta gorenjski biser - če bi šli nekaj kilometrov severno, med jeseniške delavske bloke, bi bil vtis verjetno rahlo drugačen ...

In še ena z Bleda: nekemu zahodnemu poslovnežu, s katerim smo govorili, nikakor ni šlo v glavo, da lahko se eden od naših poslancev vozi v hram demokracije kar iz zapora. In da ga njegova stranka za povrh predlaga za parlamentarnega nadzornika varnostnih in obveščevalnih služb- da bo lahko nadzoroval svoje nadzornike. V njegovi državi, urejeni, utrjeni demokraciji, bi bilo kaj takega znanstvena fantastika, je izdajal sogovornikov nasmešek.

Slovenci sicer močno presenečamo tudi sami sebe. Verjetno najbolj v politiki - s političnimi strankami, ki nastanejo nekaj mesecev pred volitvami in poberejo večino glasov volivcev. Presenečajo pa tudi naši politiki. Recimo, če bi kdo pred poldrugim letom napovedal, da bo tedaj politično povsem zelena premierka Alenka Bratušek jeseni 2014 postala evropska komisarka in celo podpredsednica evropske komisije, bi mu lahko priporočili le počitek in strokovno zdravniško pomoč. A od včeraj naprej je to realnost, očitno bolj fantastična od politične fantazije. Edini, ki je lani spomladi, ko nam je na vrata trkala trojka, deloma zaslutil evropski politični potencial Bratuškove, je bil znanec, ki živi na tujem in odlično pozna zakulisje evropskih centrov moči, kjer praviloma kraljujejo dolgočasni sivolasi gospodje v temnih oblekah. Dejal mi je, da bi premierki v Bruslju in evropskem kontekstu lahko pomagalo tudi enostavno dejstvo, da je pač ženska.

O Alenki Bratušek, njenih premierskih dosežkih in padcih, modnemu okusu in kontroverzni samokandidaturi za evropsko komisarko si zdaj lahko vsak misli, kar hoče. A če smo realni, je slovenski politični liberalki - vsaj tako jo zdaj tretirajo v Bruslju - veliki met uspel zgolj zato, ker si jo je v svoji ekipi in komisiji očitno nadvse zaželel predsednik Jean-Claude Juncker. Torej konservativec iz konkurenčnega političnega plemena evropske ljudske stranke in lider, v katerega je naša politična desnica, razumljivo ostra kritičarka Bratuškove, letos polagala velike upe.

To pa je sploh zanimivo. Ker dokazuje, da včasih močno preseneti tudi velika, dolgočasna in urejena »stara« dama Evropa - in ne zgolj čudes, paradoksov in protislovij vedno polna podalpska deželica.