Tiskane izdaje
Avenija Florissant, angleška popačenka francoske besede cvetoč, je nekoč resnično cvetela. Uspešna mala predmestja St. Louisa je povezovala z nekdaj četrtim največjim mestom v ZDA. Potem so se rožnati časi usuli, dokler ni zadnje tedne kos avenije skozi Ferguson postal svojevrsten simbol rasnih napetosti v ameriški družbi in prizorišče najostrejših protestov v zadnjih letih.
Vožnja po njej od mesta Florissant na severu, skozi sedaj razvpiti Ferguson, prek Jenningsa do severnih četrti St. Lousia je spuščanje po stopnjah razkroja. Ta je sprva neopazen, generična ameriška predmestja, ki bi lahko stala kjerkoli v Združenih državah, so si navzven podobna kot jajce jajcu.
Razlike se začno nizati komaj opazno, namesto Walmarta razne različice cenejših Dollar trgovin, poplava cenenih lepotilnih salonov, vse več restavracij hitre prehrane. Ko izginejo še te in jih nadomestijo nekakšni »chop suey fast foodi«, enosobne jedilnice s kitajsko ameriškimi krožniki riža, zelenjave in mesa, se začenja severni St. Louis. Območje tako popolnega dna, da nevajenega obiskovalca presune.
»Videti je, kot da smo bili v vojni, ta del mesta že vrsto let razpada,« pravi dr. Norman White, ki na Univerzi Saint Louisa poučuje kriminologijo in kazensko pravo. Od njegove pisarne sredi univerzitetnega parka je treba prehoditi le nekaj ulic in vodomet sredi cvetličnih gred zamenjajo na pol podrte hiše. Propadanje je s finančno krizo dobilo izjemen pospešek, saj mnogi lastniki niso več zmogli odplačevanje posojil, zato so jim banke zaplenile domove in jih obile z deskami, ko niso našle novih kupcev. V četrti, kjer je na kakšni ulici nezaposlenih skoraj polovica temnopoltimi moških, kupovanje hiš ni njihova prva skrb.
»Evolucija«, je razsulo v mestu skozi utrujen nasmeh pojasnil Michael, starejši gospod, ki kot prostovoljec dela v recepciji turistične pisarne v velikem Gozdnem parku. Ena od turističnih znamenitosti St. Lousia se ponaša z brezplačnim živalskim vrtom, tenis in golf igrišči, muzeji, umetnimi jezeri ter izjemno urejenimi stezami za kolesarje in tekače. Če se kdo od slednjih preveč zažene, ga lahko čez bulvar Delmar petsto metrov severneje odnese med ruševine tretjega sveta. »Stvar je zapletena, jedro vsega pa je beli beg,« je Michael le nekoliko razširil zgodovinsko ozadje opustošenja.
Črni val
Do 1900 je devetdeset odstotkov temnopoltih živelo na jugu, kamor so jih pripeljali kot sužnje, toda vse slabše gospodarske razmere in strupeno družbeno ozračje, ki je vključevalo občasne linče, sta okoli časa prve svetovne vojne sprožila množično selitev na sever. St. Louis je bil dolga leta eden vzorčnih primerov segregacijske urbane politike, s katero se je Sever branil črnega vala. V mestu so 1916 na referendumu z veliko večino sprejeli odlok, ki je nekatere dele mesta označil kot »zamorske soseske«, kamor naj bi se naseljevali temnopolti.
Vrhovno sodišče ga je v letu dni razveljavilo, toda to ni pretirano zmedlo nepremičninskih agentov in njihove lokalne zbornice, saj je prodaja hiše temnopolti družini izven sedaj neformalnih črnih sosesk v veliki večini primerov pomenila izgubo nepremičninske licence. Kljub temu je število temnopoltih v mestih vztrajno naraščalo, gradbeni razcvet po drugi svetovni vojni pa je sprožil nastajanje predmestij, v katere se je začel množično seliti beli srednji razred.
Po besedah Colina Gordona, ki na Univerzi Iowe predava javno politiko in politično ekonomijo in je avtor študije o zatonu St. Louisa, je mesto med 1950 in 1970 zapustilo skoraj 60 odstotkov belih prebivalcev. Temnopolti so se nenadoma znašli v mestnih soseskah, ki so ob odhodu premožnejših davkoplačevalcev začele močno nazadovati.
V tem času je nastal in propadel sloviti projekt Pruitt-Igoe, ko so zradirali del severne četrti in zgradili modernistično naselje 33 stolpnic za revne. Toda zaradi pomanjkanja vzdrževanja so po komaj dvajsetih letih tako propadle, da so jih sredi sedemdesetih porušili z dinamitom. Njihov avtor je bil arhitekt Minoru Yamasaki, podobno usodo je doživel tudi njegov drug znamenit projekt, dvojčka newyorškega World Trade Centra.
Drugi beli beg
Iz Fergusona in St. Louisa prihaja še ena zgodba, ki je zaznamovala sodobne ZDA. Bela predmestja so namreč v pogodbe dodajala sporazume, ki so določali, da nepremičnin ni mogoče preprodati ali jih dati v uporabo »ljudem visokega tveganja«. Da so za takšne veljali vsi temnopolti, je povsem jasno. Ko je J.D. Shelley 1945 kupil hišo v soseščini le nekaj minut vzhodno od Fergusona, ni vedel za te omejitve, zato pa se jih je dobro zavedal Louis Kraemer, ki je živel deset ulic stran od novega soseda. Prvi je bil temnopolt, drugi belec, ki je na vrhovnem sodišču zvezne države Missouri zmagal v tožbi, da Shelley nima pravice do doma v njihovi soseski.
Ameriško vrhovno sodišče je znova razveljavilo takšno prikrito segregacijo, primer Shelley proti Kraemerju pa je postal podlaga za nov selitveni val, ko temnopolti bežijo iz revščine in opustošenja mestnih četrti v predmestja. Toda čeprav so ZDA precej manj rasno ločene, kot so bile pred pol stoletja, se tudi tokrat ponavlja zgodba belega bega. Sociolog Samuel Kye iz Univerze Indiane ugotavlja, da kljub dvigu standarda v rasno mešanih predmestjih na raven srednjega razreda belci zadnjih dvajset let odhajajo iz njih.
Njegove raziskave kažejo, da se je rasno ločevanje med različnimi skupinami sicer ustavilo, razen za temnopolte četrti. To je zaskrbljujoče, saj kljub zmanjševanju ločevanja med temnopolto in belo skupnostjo prvi ostajajo najbolj izločena manjšina v ZDA. Dogajanja Fergusona tako ni mogoče razumeti brez razumevanja belega bega, odhoda srednjega razreda iz rasno mešanih sosesk, ko se načrtno odtujijo temnopoltim prebivalcem, za sabo pa puščajo razdiralno sled propadajočih skupnosti.
Pri tem St. Louis ni ne edini ne najhujši primer. Los Angeles je bil prizorišče dveh največjih rasnih izgredov v ZDA, v New Orleansu je šele orkan Katrina odplaknila razpadle soseske, v razvpiti četrti Južna stran v Chicagu se soočajo z valom umorov (v avgustu so jih do do zadnjega petka našteli 36, čeprav naj bi se letos razmere umirjale) ... Na lestvici rasne segregacije so Detroit in Milwaukee kot najhujša, sledijo New York, Newark, Chicago, Philadelphia, Miami in Cleveland, St. Louis je šele deveti.
Slaba vest
»Ko družine srednjega razreda, kot je moja, zapuščajo soseske, šole, okrožja - kraje kot so Ferguson - s sabo jemljejo pomembne vire. Vzamejo najboljše študente, saj so dohodki družine in šolski uspeh močno povezani, vzamejo davčne prihodke, ki bi lahko pomagali šolam v težavah,« pravi Molly Patterson profesorica angleščine na Univerzi Wisconsin-Eau Claire, ki se je s starši odselila iz predmestja Normandy v bližini Fergusona, ko je to postajalo vse bolj rasno mešano. Tamkajšnje šolsko okrožje - obiskoval ga je tudi Michael Brown, najstnik, ki je v začetku meseca umrl pod streli policista - je v tem času tako nazadovalo, da mu grozi državni nadzor.
»Še vedno sem vesela, da sem lahko dobila dobro izobrazbo, toda selitev mi je zlomila srce, zdelo se mi je, kot da smo izdali skupnost,« Pattersonova navaja besede svoje matere. In dodaja, da so jo res. »Moji starši so sprejeli razumevajočo, zelo človeško odločitev, da so dali prednost otrokom. Toda to je tudi eden od razlogov, da je rasizem tako vztrajen. Kot bela družina srednjega razreda smo imeli veliko prednosti, izrabili smo jih za odhod,« bel beg svoje družine opisuje Pattersonova.
