Ameriške sanje: Boj za preživetje

Zaposleni v verigah hitre prehrane so ost ameriškega boja za delavske pravice in dokaz rastoče družbene neenakosti.

Objavljeno
12. september 2014 20.07
Fast Food Protests Texas
Sebastijan Kopušar, New York
Sebastijan Kopušar, New York

V začetku meseca je na vogalu newyorške 57. ulice in 8. avenije skupina policistov rahlo zdolgočaseno opazovala hitenje množice. V senci znamenitega Hearstovega stolpa so tri dni po ameriškem prazniku dela, ki ga večina slavi na delovnih mestih, čakali, da opravijo svoje delo, aretirajo protestnike za zvišanje najnižje plače.

Središče dogajanje je bila ulica pred restavracijo McDonald's, saj je industrija hitre prehrane postala največji ponudnik najnižje plačanih delovnih mest v Združenih državah, McDonald's pa je njen simbol. Sprva so okoli ograje postopali samo številni novinarji in policisti, nato pa je po ulici prikorakala kolona nekaj sto protestnikov in z glasnim skandiranjem dopovedovala Newyorčanom, da se v mestu osupljivih zaslužkov ljudje v senci blišča borijo za preživetje.

Potem je skupina prostovoljcev odšla na sredo križišča in sedla na tla. Policijski poveljnik jim je skozi megafon rutinsko ukazal, naj se umaknejo, nato pa poslal svoje podrejene, da so enega za drugim dvignili z asfalta, vklenili in pospravili v policijska vozila. Dogajanje so protestniki za ograjo spremljali z ritmičnimi vzklikanji gesel in ploskanjem vsakemu aretiranemu sindikalistu. Če stvar ne bi bila resna, bi se lahko zdelo, da smo bili priča lepi predstavi uličnega teatra.

Znoj za blišč

Prospero Sanchez, ki dela v verigi restavracij Domino's pizza, pravi, da zasluži 11,50 dolarja na uro, kar je precej nad newyorško minimalno plačo osmih dolarjev na uro, toda zato mu nadrejeni na teden dajo samo trideset delovnih ur, zaradi česar je njegov dohodek izjemno skromen. »Imam dve službi, delam še v eni restavraciji, kjer mi plačujejo osem dolarjev na uro,« je pojasnjeval v skromni angleščini z debelim španskim naglasom. Priseljenci iz Latinske Amerike so delovno kolesje mesta, njihovo poceni garanje pa je temelj, na katerem stoji blišč Gothama.

Sanchez kljub dvojnem delavniku ne zasluži več kot 500 dolarjev na teden (okoli 1.673 evrov na mesec). »Težko je, še posebej, ker imam družino z dvema otrokoma, ki ju ob vsem delu komaj vidim. Zato sem na ulici in v sindikatu, da bomo morda živeli bolje,« je pojasnil zakaj s transparentom v roki koraka po 8. aveniji. Restavracije hitre prehrane so bile včasih počitniško delo ali pa začetna odskočna deska za mlade, ob izginjanju industrijskih delovnih mest pa so postala edina rešitev za vse starejše iskalce služb.

Marlon Rodriges pri devetnajstih sicer ustreza opisu vodstva McDonald'sa, ki trdi, da najnižje plače dobijo najstniki na začetku kariere. Toda povprečna starost v podjetju je narasle že na 28 let, več kot četrtina zaposlenih ima otroke. Hkrati jih 70 odstotkov dela začasno (manj kot 40 ur na teden), da je lahko podjetje še bolj fleksibilno pri njihovem najemanju in odpuščanju. Nedavna raziskava Univerze Berkeley in Univerze Illinois je pokazala, da kar 52 odstotkov zaposlenih v industriji hitre prehrane prejema katero od oblik državne pomoči.

Tudi mlademu Rodrigesu je zelo jasno, da se s štiristo dolarji na teden, kolikor jih zaslužita z dekletom, ne da živeti v mestu, kjer skupna soba v revnem predelu stane vsaj 50 dolarjev na teden. »Upam, da bodo plačo dvignili vsaj na dvanajst dolarjev na uro, čeprav nisem optimist. Lastniki podjetij z milijonskimi dobički so se prerinili na vrh, sedaj je čas, da pomagajo tudi nam, saj jim ustvarjamo denar,« je mladenič delavski boj skušal pretkati z ameriškimi sanjami o priložnosti za vsakogar.

Oživljena obljuba

V že tako sindikalno pešajoči državi je industrija hitre prehrane med najslabše sindikalno organiziranimi panogami. Storitvena dejavnosti zaposluje 117 milijonov ljudi (štiri petine od slabih 147 milijonov zaposlenih Američanov), njen sindikat ima le dva milijona članov. Kljub temu Mednarodni sindikat storitvenih delavcev velja za najhitreje rastoči ameriški sindikat, zadnji dve leti pa aktivno podpira zaposlene v industriji hitre prehrane. Pred dvema letoma so 29. novembra pomagali sprožiti prve proteste, ko se je kakšnih dvesto zaposlenih zbralo na Aveniji Madison v New Yorku, nato pa odkorakalo do trga Times Square in zmotilo turistično gnečo z gesli o pravičnejši plači.

New York Times je dogodek označil za »največji val akcij v zgodovini ameriške industrija hitre prehrane«, protesti pa so se nato razširili na Srednji zahod, kjer je na ulice odšlo stotine zaposlenih v Chicagu, St. Louisu, Kansas Cityju in Detroitu. Do lanskega poletja je val zalil šestdeset večjih mest, pljusknil je celo v tradicionalno protisindikalni Jug. Sporočilo je še vedno preprosto, 15 dolarjev na uro in možnost članstva v sindikatu brez šikaniranja zaposlenih.

Upor je dovolj množičen in glasen, da so ga zaznali politiki. V tradicionalno sindikatom bolj naklonjeni demokratski stranki je okrepil moč njenega liberalnejšega krila, na svojo pozabljeno obljubo o dvigu zvezno določenega minimuma se je spomnil tudi predsednik Barack Obama. Sprva je predlagal, da bi ga s sedanjih 7,25 dolarja na uro dvignili na devet, letos je predlog povišal na 10,10 dolarja. Kar je še vedno skromna povišica, saj so ameriški delavci leta 1968 zaslužili že 10,95 na uro, preračunano v današnje dolarje. Nato sta jim inflacija in konservativni kongres razžrla kupno moč njihovih denarnic.

Danske plače

Nič bolje jim ne kaže te dni. Predlog o dvigu zvezne minimalne plače v kongresu nima niti najmanjših možnosti za sprejem, čeprav vsaka raziskava javnega mnenja kaže, da ga ne podpira samo večina Američanov, pač pa celo večina republikanskih volivcev. Svojo pot so ubrale nekatere države in mesta − Seattle je junija kot prvi postavil najnižjo urno postavko v mestnih mejah na petnajst dolarjev. In seveda sprožil plaz obtožb, da bo uničil gospodarstvo ter mesto poslal na podobno pot, ko jo doživljata bankrotirani Detroit ali opustošeni St. Louis.

Na čelu kampanje proti dvigu minimalnih plač je lobistična organizacija Nacionalna zveza restavracij, ki je po svoji ameriški kratici znana kot »druga NRA« (prva je zloglasna orožarska zveza). V njej imajo prevladujočo vlogo velike verige, ki že desetletja opozarjajo na pogubne učinke dviga plač na zaposlovanje. Nobelovec Paul Krugman trdi, da gre za spuščanje megle, saj verige restavracij ne morejo delovnih mest prenesti na Kitajsko ali uvesti robotov.

Vodstvo industrije trdi, da bodo morali dvigniti cene, toda regionalna veriga In-N-Out Burger v Južni Kaliforniji daje začetno plačo 11 dolarjev na uro, zaposleni pa ne dobijo le zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja po evropskem vzoru, pač pa celo življenjsko zavarovanje. Pa so njihovi hamburgerji ravno tako poceni. Nenazadnje je dokaz tega sam McDonald's, saj William Finnegan iz časnika New Yorker ugotavlja, kako na Danskem njihovi zaposleni, starejši od osemnajst let, zaslužijo 20 dolarjev na uro, medtem, ko je Big Mac dražji le za 35 (ameriških) centov.

Podpora z neba

Industrija hitre prehrane ni le ost ameriškega boja za delavske pravice, pač pa hkrati lep primer, kako neenakost vse bolj razžira državo, ki je nekoč slovela po sanjah o uspehu za vse. Prej omenjena univerzitetna študija je ugotovila, da zaposleni v restavracijah hitre prehrane dobijo za skoraj sedem milijard dolarjev državne pomoči, kar je posredna subvencija davkoplačevalcev industriji, saj ji ni treba dvigovati plač. Hkrati se je po raziskavi progresivne nevladne organizacije Demos plačilo vodilnim samo od 2000 do 2013 kar početverilo in v povprečju zaslužijo 24 milijonov dolarjev letno.

Za vsak dolar, ki ga dobita Sanhcez, Rodrigez in tisoči drugih, jih vodilni menedžerji prejmejo osupljivih 1.200. Kar je daleč največja razlika v katerikoli gospodarski panogi v ZDA. Celo v gradbeništvu je razkorak samo 93 proti 1. Zato se ne gre čuditi, da je boj za pravičnost prerasel okvire sindikalnih organizacij. »Moj verska tradicija zahteva družbeno pravičnost ter spoštovanje in dostojanstvo za delavce. Vsi delavci pa si zaslužijo dostojen dohodek za preživetje,« je pred newyorškim McDonald'som dejal rabin Michael Feinberg, preden je nagovoril zbrane.

»Kot učenec Jezusa ne morem reči, da sem mu zavezan, če nisem hkrati zavezan boju za pravičnost, tako kot je bil on,« je zatrdil tudi protestantski pastor Willie Francois III, potem ko je z množico opravil hitro molitev za uspešen boj. Oba se globoko strinjata s pozivi papeža Frančiška po pravičnejšemu kapitalizmu. »Kot pastor vidim, kako težko živijo člani moje cerkve, sočutje pa mi narekuje, da jim stojim ob strani,« pravi Francois. »Sprožili so gibanje, ne vem, koliko časa bo ta boj trajal, a na koncu bo uspešen,« je prepričan tudi rabin Feinberg.