Ameriške sanje: Predraga naša Lilly

Oborožene sile ZDA so postale povsem enakopravne in odpravile zadnje ovire za vojakinje.

Objavljeno
04. december 2015 11.33
Sebastijan Kopušar, New York
Sebastijan Kopušar, New York

Lačni Franz so pred dobrega četrt stoletja z nemalo ironije prepevali o služenju vojakinj, ameriški obrambni minister Ash Carter pa se ni prav nič šalil, ko je včeraj oznanil, da ameriška vojska odločno maršira po poti enakopravnosti. Po novem letu se bodo namreč pripadnice nežnejšega spola lahko potegovale za prav vse bojne položaje.

Tako se jim odpirajo vrata tudi v najbolj elitne posebne enote, skupaj z moškimi kolegi bodo del v bojih prekaljenih marincev, prav tako bodo lahko prevzemale poveljniška mesta v pehotnih enotah. Zgodovinska odločitev ministra Carterja je logično nadaljevanje prizadevanj za odprto in sodobno vojaško organizacijo, kljub temu pa so jo poleg aplavza pričakali tudi dvomi.

Republikanski poslanec Duncan Hunter, član kongresnega odbora za oborožene sile, je dejal, da gre za politično motivirano dejanje, s katerim bodo ogrozili bojno sposobnost enot. Toda minister je bil odločen. »Nobenih izjem ne bo. Ženske bodo lahko k našim misijam prispevale tako, kot še nikoli doslej,« je zagotovil. Vojakinjam da se bo odprlo 220.000 doslej nedosegljivih položajev v vojski. Seveda le, če bodo tako kot njihovi moški kolegi prestale vse zelo zahtevne preizkuse. Kar je prineslo prve pomisleke.

»Mislim, da ženske nekaterih stvari telesno preprosto ne zmorejo, denimo, da deset ali petnajst kilometrov na hrbtu nosijo 60 kilogramov,« je modroval veteran ameriške vojske, ko so televizijske kamere pri spominskih obeležjih vojakom v prestolnici Washington iskale prve odzive Američanov. A so jih zavrnile že vsaj tri vojakinje, ki so uspešno končale naporen tečaj šole za rangerje, ki velja za enega najtežjih na svetu.

Sporna raziskava

Toda dvomi o ženskih sposobnostih so trdovratni. Najbolj zagreto in zavzeto so se Carterjevi odločitvi o enakopravnosti vojakov in vojakinj upirali marinci. Sklicevali so se na devet mesecev trajajočo raziskavo, ki je primerjala moške in ženske v boju. V njej je sodelovalo tristo vojakov in sto vojakinj, pokazala pa je, da so bile vojakinje v boju dvakrat pogosteje poškodovane kot njihovi moški kolegi, da so manj natančne pri streljanju z orožjem pehote, manj uspešne so bile tudi pri umikanju ranjenih vojakov z bojišč.

Načelnik generalštaba Joseph Dunfort se je še kot poveljnik marincev zavzemal, da nekateri položaji ostanejo v izključni domeni moških. Toda tudi znotraj vojaškega vrha je naletel na redko videno nasprotovanje, pri čemer so omenjeni raziskavi očitali, da je zanemarila sposobnosti vsakega posameznika ter posplošila izsledke.

Generala Dunforja ni bilo ob strani obrambnega ministra, ko je ta razglasil nova pravila, a je Carter odločno zagotovil, da »Dunford razume mojo odločitev in jo bo tudi ustrezno izvajal«. Tudi poveljstvo marincev je včeraj sporočilo, da bodo nemudoma začeli vključevati vojakinje v urjenje za vse položaje in naloge, pri čemer so menda kljub pomislekom že konec lanskega leta pripravili načrte za dokončno enakopravnost.

Stroga hierarhija, ki ni ravno naklonjena uvajanju sprememb, je včasih koristna, da se te kljub odporu začnejo nemoteno izvajati. Ministra odločno podpira tudi vrhovni poveljnik, predsednik Barack Obama. Že med predsedniško kampanjo pred svojo izvolitvijo leta 2008 je obljubil, da bo končal diskriminatorno politiko Billa Clintona, imenovano »Ne sprašuj, ne povej,« ki je istospolno usmerjenim vojakom in vojakinjam prepovedovala, da bi odkrito spregovorili ali pokazali svojo spolno usmerjenost, češ da je to slabo za moralo in bojno pripravljenost vojske.

Dolgoletne raziskave so takšna razmišljanja ovrgle, spremenilo se je tudi ameriško dojemanje in sprejemanj istospolno usmerjenih. Tako se od leta 2011 za Ameriko lahko borijo (in umirajo) tudi tisti, ki ne skrivajo ljubezni do istega spola. Obama je ob padcu zadnjega mejnika za vojakinje poudaril, da je vojska močnejša tudi zaradi različnosti. »Zdaj bo privabljala še več nadarjenih ljudi,« je sporočil predsednik, ki je tudi sicer zagret podpornik enakosti žensk na vseh področjih.

Trdovratne razlike

Enakopravnosti ni težko zagotoviti samo v tako tradicionalni moški trdnjavi, kot je vojska. Tudi v civilnem življenju so razlike med spoloma v nebo vpijoče. Povprečno ženska za enako delo še vedno zasluži 79 centov na vsak dolar moškega, med petsto največjimi podjetji po seznamu agencije Standard & Poor je na vodilnih položajih le dvaindvajset žensk.

In če celo ljubljenka Hollywooda Jennifer Lawrence piše javna pisma, v katerih napoveduje, da ne bo več po žensko »prijetna« in da se bo podala v odločen boj za toliko milijonov, kot jih zlahka dobivajo njeni soigralci »s penisom«, potem je jasno, da so ameriške sanje za ženske še vedno nekaj korakov bolj oddaljene kot za moške.