Tiskane izdaje
Tako je naneslo, da se moramo že drugo leto zapored ob istem času pogovarjati o Vojni zvezd. A če smo lani ob koncu leta risali vzporednice med galaksijo daleč stran in Blatnim dolom, je tokratni razlog nekajkrat bolj žalosten od Epizode VII.
Če niste ravno zataknjeni kje v puščavi planeta Jakku, potem veste, da je pred dnevi v večna lovišča odšla Carrie Fisher, princesa Leia Organa in najboljša psihotična nevesta z brzostrelko, ki jo je John Belushi kadarkoli pustil pred oltarjem. Sila bodi večno z njo.
Da bo leto težko, je bilo jasno že januarja, ko sta se poslovila David Bowie in Alan Rickman. A takrat se nam niti sanjalo ni, kakšna kruta prasica bo 2016. Pri tem niti ne gre za samo število ljudi, ki jih ni več z nami. Statisika, čeprav se v takšnih primerih zdi brezčutna in cinična, namreč kaže, da iztekajočih se 365 dni glede smrti znanih osebnosti v ničemer ne izstopa. Še več, leto 2013 je bilo, denimo, glede smrti slavnih dosti bolj zahtevno, pa četudi se lahko vprašamo, kdo dandanes res velja za slavnega.
A letos so umirali ljudje, ki so za precejšen kos generacije X in Y pomenili temeljno (pop)kulturno referenco. Če obrnemo optiko: leto 2016 je generaciji X vendarle dopovedalo, da srednja in pozna leta niso zgolj nekaj, kar se dogaja drugim, generaciji Y pa, da je vendarle treba odrasti.
Resnici na ljubo vse to spada pod hešteg #firstworldproblems. Težave, s katerimi bi se marsikdo z veseljem ubadal namesto nas. 2016 si resda zasluži oznako annus horribilis. A bolj kot Bowie, Michael, Prince, Debeljak, Pandur, Cohen, Rickman in ostali, ki leta niso preživeli, so zanjo poskrbeli Alep, Bruselj, Berlin, ebola, zika, sredozemska migrantska pot, turška avtokracija, Trump, lažne novice in Brexit. Dogodki in pojavi torej, zaradi katerih nas bo še dolgo bolela glava.
Življenje pogosto ni pravično. Življenje v letu 2016 toliko bolj. Svet bi bil dosti lepši, če bi, denimo, namesto Princa umrla fascinacija z brezglutensko hrano pri ljudeh, ki ne trpijo za celiakijo. Ali pa če bi umrli flitri na družbenem omrežju Snapchat. No, tudi brez Snapchata samega bi bil svet lepši, a verjetno gre v tem primeru zgolj za sitnarjenje starega prdca, ki več ne razume sveta okoli sebe. No, vsaj glede brezglutenske manije se že kažejo prvi znaki okrevanja.
Če smo že pri trendih, ki bi morali umreti krute smrti, ne moremo mimo »man-bun«, se pravi moške fige, ki svoji nepriljubljenosti navkljub še vedno vztraja na lasiščih moškega življa. Podobno velja za povsem razrezane kavbojke, za katere se interneti vseh barv, vonjev in okusov strinjajo, da niso za nikamor. Pomembno vlogo igrajo tudi malo manj kreativno razviti marketingarji, ki bi lahko letu, ki prihaja, naredili velikansko uslugo in končno upokojili fore iz serije »Keep calm an carry on«.
Skratka, tudi če se bo sadistični trend nadaljeval (in nič ne kaže, da bi bilo po novem letu, Domiceljevemu komadu navkljub, kaj bolje), lahko s takšnimi drobnarijami poskrbimo, da bo 2017 vsaj znosno.
Še največ bomo zase in za leto, ki prihaja, naredili, če se bomo držali nasveta Carrrie Fisher in življenja ne bomo jemali preveč resno. V svoji avtobiografiji je zapisala, da naj bo ob njeni smrti zapisano, da je odšla utopljena v mesečini, zadavljena s svojim lastnim modrcem.
Če se bomo ob tem še vsaj malo zoperstavili avtoritarcem okoli nas, toliko bolje.
Naj bo Sila z vami tudi v 2017.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
