Aplavz za damo. Palce dol za politiko.

Včeraj zvečer sem večerjala in gledala Studio City. Okej, ni ravno sproščujoča atmosfera, kakršno bi si želela ob večernem obedu, ampak vseeno. Rada pogledam Studio City, čeprav tega ne počnem (več) vsak ponedeljek.

A takoj zatem, ko sem se udobno namestila, se mi je skoraj zataknilo. Zagledala/zaslišala sem Junckerja in Cerarja, kako pred kamerami kvaziduhovičita o seksu in golfu. Uff, sem si mislila, in potem se čudite, da ljudi politika ne zanima več? Pa sem kmalu zatem skorajda spustila krožnik iz rok − ko sem zaslišala, kako se je premier Cerar šalil z mladimi na posvetu o njihovi prihodnosti. Da nikoli ni bil prekarec, je odgovoril na vprašanje, ki je doletelo tudi evropsko komisarko Violeto Bulc. In ki je dala prav tak odgovor.

A Cerarju to ni bilo dovolj. Nadaljeval je s tem politikantskim (ali kaj že) duhovičenjem. Pravzaprav sem šele zdaj najbližje temu položaju, saj mi vsak mesec grozijo, da bo vlada padla. Nekaj takšnega je dejal. In medtem ko se je smejal samemu sebi, je neko dekle tako rekoč pop******: To ni smešno. Nehajte se šaliti na ta račun!

Velik aplavz za mlado damo. In palce dol za tako odčlovečeno politiko.

Kaj nam sporoča takšno obnašanje?

Da se politika niti približno ne zaveda, kakšne probleme bi morala reševati. Da če se politika zaveda, katere probleme bi morala reševati, ne ve, kaj ti problemi dejansko pomenijo za državljane, ki jim vlada. Da se politika ne ukvarja s tem, da bi ugotovila, kaj njeni državljani želijo. Da se politika nima namena njim prilagoditi. Da ne namerava česarkoli spremeniti, da bi bilo to očitno podtalje, v katerem večina prebiva, kakorkoli drugačno.

Mogoče se motim. Vsaj upam tako. A takšna komunikacija ne le da ni dostojna, je nasprotno od tega. Kaže na podcenjujoč odnos do vseh, ki sestavljamo to državo, predvsem pa do mladih, za katere je prekarstvo postalo realnost brez izbire.

Mladi so sicer fantastični. Vsaj večina njih. Vsakič, ko se srečam z njimi, mi misel o tem odzvanja znova in znova. Soočeni s trgom dela, kakršen je, iščejo svoje poti. Tudi v moji neposredni bližini, študentke novinarstva. Lagali bi si, če bi lahko trdili, da vemo, kaj jih čaka. Tega dejansko še sama nisem povsem dobro vedela, ko sem bila v njihovem položaju. A kljub temu sem lahko vsaj slutila, da če bo vse lepo in prav ... potem bo!

V seriji Strašno hudi, kjer z Majo Čakarić gostiva tako ali drugače strašno hude posameznike, je takih − bolj ali manj − mladih gostov večina. »Noben projekt ti sam od sebe ne pade v naročje, ampak se je treba zanj potruditi. In, ja, marsikdo tega ne razume, tudi moja babica mogoče ne, vendar tako zelo močno verjame vame, da ne dvomi, da mi bo uspelo in da se bom znašla.« Tako je, denimo, dejala ena izmed naših sogovornic, ki jo boste še imeli priložnost slišati. Ali pa − treba se je prebiti in doseči to finančno neodvisnost, da si lahko potem privoščiš nujno potreben počitek; ker drugače tega ne zmoreš. Ali pa − toliko delam zato, ker je to pravi trenutek, ker sem rada svobodna, a tudi zaradi preživetja. In tako naprej.

Kaj je vsem skupno? Da so iskreni do svojega početja. Da so iznajdljivi. Da so mu predani. In da zanj garajo. In ja, so tisti, ki dajejo dodano vrednost družbi, čeprav v včasih zelo gnili stavbi, v kateri morajo živeti.

Ne zanima me, koliko zasluži Cerar, Bulčeva ali Juncker. Naivno verjamem, da so njihove plače oblikovane tako, da naj bi jim poplačale vloženo delo. In navsezadnje, če nekdo dobro dela, naj bo tudi dobro plačan. In če nekdo vrhunsko dela, naj bo njegovo plačilo vrhunsko. S tem nimam nikakršnih težav. Kaj pa tisti, ki dela slabo? Je to preveč kapitalističen pogled? Mogoče, je pa spoštljiv do dela, vsaj upam tako.

Tisti politik, ki bo omogočil mladim temelje, da na njih brez krvavih muk razvijejo svojo osebnost, vrline, talente in ustvarjajo navdušujoče rezultate, bo očitno lahko zgolj eden izmed njih. Vsi ostali, tudi novi med njimi, so doslej pokazali zgolj eno, čeprav klišejsko lastnost, in sicer, da so res − vsi enaki.