Begunec sem: Afganistanec in 42 družinskih članov

Policist: Family together! Družine morajo ostati skupaj!

Afganistanec: Mi smo družina - in ob tem pokaže na dokaj veliko skupino ljudi.

Policist: Prosim, preštejte jih!

Afganistanec: Ena, dve, tri... petindvajset!

Policist si jih ves osupel ogleduje: Pa saj vas je veliko več...

In policist prešteva: Ena, dve, tri... dvainštirideset?! Oprostite, ste prešteli tudi otroke?

Ne, otroke imajo ljudje v naročju.

V pogovor se vmeša prevajalec. Takole, vse, kar je živega, bomo prešteli.

Policist in Afganistanec se gledata. Zdaj imata skupno mersko enoto. Policist: Oprostite,da vas to sprašujem, a ker imamo čas, saj bomo še nekaj časa čakali na naslednji avtobus, bi rad izvedel, kaj nameravate?

Afganistanec pogleda na uro, ki ima prek številčnice veliko razpoko.

Res je, imamo dovolj časa, odgovori. Do naslednjega avtobusa, ki bo odpeljal v Avstrijo, so še tri ure, ljudje pa z vrečami na hrbtih že čakajo v vrsti.

Zakaj ste se odločili priti vse do tukaj?

Zato, ker nisem hotel umreti in ker nisem hotel, da bi umrli tisti, ki jih imam rad. Razumete, vam je zdaj jasno?

Želite ostati tukaj?

Ne, rad bi živel doma, ne da bi bilo tam ogroženo moje življenje.

Torej razmišljate o tem, da bi se po vojni vrnili domov.

Upam,da se bom vrnil, a stvari se lahko medtem spremenijo.

Kako?

Ne vem, morda bodo moji otroci dobili delo, jaz pa se bom postaral, tako da ne bom imel dovolj moči za vrnitev. Morda se bodo medtem v moji hiši naselili drugi ljudje in se zaradi tega ne bom mogel vrniti.

In kaj zdaj?

Kako, kaj?

Kaj bomo naredili, če boste vsi ostali tukaj in ne bo več dela za naše otroke. Oprostite, pustite me, da povem do konca, in nikar ne bodite užaljeni. Nič nimam proti vam ali vaši družini. Policist razpre roki, kot da bi hotel objeti vse ljudi v šotoru. Všeč so mi vaši otroci. Lahko vam povem, da bi se moji valjali po tleh in jokali od utrujenosti. Vaši so videti tako zreli, čeprav so nekateri od njih še vedno v pleničkah. Verjemite mi, da je lepo videti to njihovo odločnost. Neverjetni so, vsi vi ste neverjetni. Sploh si ne morem zamisliti, kaj vse ste prestali. Vendar vas je veliko, kaj bo po vsem tem z nami?

In kaj bo z nami? vpraša Afganistanec.

Policist je osupel.

Moji otroci bodo govorili vaš jezik in moji vnuki me ne bodo razumeli, ko bom govoril z njimi. Kaj bo z menoj?

Policist pomežikne z očmi in se zamisli. O tem ni razmišljal.

Oh, na koncu vas bo več kot nas. Poglejte, kako velike so vaše družine. V moji smo samo štirje: moja žena, moja dva otroka in jaz.

So vsi drugi umrli? Afganistanec ga opazuje z določeno mero sočutja.

Kateri drugi?

Mama, oče, stari starši, strici, tete, nečaki? Ste tudi tukaj imeli vojno?

Ah, ne, ne. Nisem jih štel k družini.

Hm, Afganistanec je vse bolj osupel.

Tudi policist je vse bolj v dvomih. So torej vsi ti ljudje njegova družina? Bi v primeru, če bi izbruhnila vojna, bežal skupaj s strici in tetami, starimi starši, starši in nečaki? Morda celo skupaj s sosedi in prijatelji? V mislih sestavlja seznam: veliko bi jih vzel s seboj, mora pa priznati, da bi jih nekaj zagotovo pustil doma.

Ah, ne bova spreminjala teme. Vprašal sem vas, kaj bo z nami?

In jaz sem vam odgovoril, kaj bo z nami?

Imam predlog, nadaljuje Afganistanec, v ponedeljek bom kuhal jaz, v torek boste kuhali vi. Jaz bom vas učil govoriti moj jezik, vi mene vašega.

Afganistanec mu opiše svojo najljubšo jed in to počne s takšno strastjo in takšnim navdušenjem, da se policistu pocedijo sline.

Oprostite, a že od jutra nisem ničesar pojedel, se opravičuje policist, ki mu glasno kruli po želodcu.

Da, da, razumem, odgovori Afganistanec. Zadnji topli obrok je pred tremi dnevi pojedel v Srbiji, a tega ne pove.

Dobro, nadaljuje policist. In kaj bomo naredili z vašimi teroristi?

Našimi? Vse vam jih pustim tukaj, za ceno dveh vam dam tri,odgovori Afganistanec.

Hvala, a se temu z veseljem odrečem.

Super, v ponedeljek bom kuhal jaz, v torek vi, teroristom pa se oba z veseljem odrečeva. Se torej strinjava.

Kaj pa delo?

Odprl bom restavracijo z afganistansko hrano in zaposlil vašega sina. Ali pa bi morda tudi vi radi zamenjali poklic?

***

Pogovor med tema dvema moškima je izmišljen, a povzema nekaj pogovorov, ki so v resnici potekali. V begunskih taboriščih smo vse pogosteje priče takšnim odkritim, poštenim in strpnim soočenjem. S stalnimi soočenji se zmanjšuje odpor do vsega tujega in povečuje empatija. Zaradi tega sicer ljudje niso nič manj zaskrbljeni, vendar pa to enim in drugim zagotavlja enako dostojanstvo.

***

Foto Jure Eržen

Vsa imena so izmišljena, toda njihove zgodbe imajo resnično ozadje.

Vesna Bukovec je sodobna vizualna umetnica, ki se v svojih delih kritično odziva na družbeno realnost.

Z Widad Tamimi sta se spoznali v begunskem centru in od takrat sodelujeta.

***
Zgodbe beguncev objavljamo ob ponedeljkih.