Begunec sem: Jusef

Mami in očetu sem obljubil, da bom do konca življenja skrbel zate, in to obljubo, moja mala Ava, bom izpolnil.

Objavljeno
11. marec 2016 20.03
Widad Tamimi
Widad Tamimi

Draga Ava,

živ in zdrav sem prispel v Evropo. Pogrešam te, sestrica, veliko mislim nate in ponoči, preden zaspim, gledam fotografijo, na kateri sva skupaj. Slikala sva se tik pred mojim odhodom. Kako dobro je, da sva šla k fotografu.

Danes sem se gledal v okenskem steklu na vlaku, v katerem sem potoval. Zdaj sem videti popolnoma drugačen. Odpotoval sem v novih oblačilih, z lepo urejenimi lasmi in gladko obrit, kot da bi šel prvi dan na delo. Ko bi videla, kakšen sem zdaj. Že tedne se nisem oprhal in šele pred nekaj dnevi se mi je uspelo znova obriti. Prej se dolgo časa sploh nisem bril.

To, Ava, ni potovanje za deklice. Tako sem ti govoril, še preden sem odpotoval, zdaj pa sem o tem še toliko bolj prepričan. Hodili smo čez visoke gore, spali na prostem, prečkali nevarne meje, tihotapci pa so nas v čolnih za štiri ljudi prevažali tudi po trideset. Eden od naših je padel v morje. Ni nam ga uspelo rešiti. Valovi so velikanska lačna usta.

Tihotapci niso šli z nami na čoln, strahopetci. Pobrali so denar in jo popihali. Svetovali so nam le, naj ga preluknjamo, če opazimo obalno policijo. »Sicer vas bodo poslali nazaj,« nam je dejal eden od njih. »In kaj potem?« sem ga vprašal. »Molite!« mi je odgovoril in se pri tem smejal. Včasih se policisti pretvarjajo, da ljudi ne vidijo, in gredo dalje, ljudje s čolna pa ostanejo v vodi in utonejo. A mi smo imeli srečo: izvlekli so nas iz vode in odpeljali na kopno.

In zdaj sem tukaj, moja ljuba punčka. V Evropi. V begunskem centru pravijo, da bomo čez dva dni v Nemčiji. Skoraj ne morem verjeti. Zdi se mi nemogoče, da se bo to neskončno potovanje v kratkem končalo.
In ti, Ava, kako si? Kako je teta? Velikokrat sem te hotel poklicati, a je pred menoj vedno dolga vrsta ljudi, ki telefonirajo v upanju, da bodo našli svoje bližnje, ki so se izgubili na poti, tako da se vedno odrečem temu, da bi še jaz zaprosil za telefon. Pa ne zato, ker ne bi mislil nate. Ves čas te imam pred očmi, kot da bi bila tu. To noč sem sanjal, da te je k meni pripeljal kočijaž v kočiji, v katero so bili vpreženi krilati konji. Tako si se izognila goram in morju, policiji in blatu. Ne vem, kako, sestrica, a obljubljam ti, da bom storil vse, da te tako ali drugače spravim od tam. Morda ne bo kočijaža in morda ne bo konjev z zlatimi krili. Mami in očetu sem obljubil, da bom do konca življenja skrbel zate, in to obljubo, moja mala Ava, bom izpolnil. Odpeljal te bom iz te dežele sovraštva in nasilja.
Poljubi teto v mojem imenu.

Rad te imam in zelo te pogrešam.

Tvoj brat Jusef

***

Jusef je peš odšel iz Afganistana. Prepotoval je Iran in Turčijo, plul čez morje in se prebil vse do Slovenije. Njegova starša sta umrla v bombni eksploziji, on pa je nato vse do odhoda skrbel za svojo devetletno sestrico. Jusef je mlad, komajda dobro polnoleten. Ko je prispel v Slovenijo, je močno kašljal. Pregledal ga je zdravnik in dobil je bolj topla oblačila od tistih, ki jih je imel na sebi. Bil je povsem malodušen. Najbolj od vsega ga je mučilo spoznanje, da mu sestrice ne bo uspelo tako zlahka pripeljati v Evropo, kot je sprva mislil. Po drugi strani pa je bil prepričan, da je ravnal prav, da je ni vzel s seboj na to težko in nevarno pot. Kar naprej je ponavljal, da je ne bi smel pustiti tam, da je prisegel, da bo skrbel zanjo, da jo bo zaščitil in da je Afganistan nevarna dežela. Od časa do časa ga je premagal jok, on pa se je opravičeval: »Žal mi je, da sem zdaj povzročil žalost še vam. To je moja zgodba, ni prav, da ste zdaj žalostni tudi vi.« Dobro govori angleško in se je takoj izkazal za koristnega: drugim Afganistancem je pomagal pri sporazumevanju z zdravnikom.

***

Foto Jure Eržen

Widad Tamimi je iz begunske družine: njen ded je leta 1938 zbežal iz Trsta, oče je leta 1967 zapustil Hebron. V brežiškem begunskem centru kot prostovoljka pomaga združevati družine, kot pisateljica pa zapisuje njihove zgodbe.

Vsa imena so izmišljena, toda njihove zgodbe imajo resnično ozadje.

Vesna Bukovec je sodobna vizualna umetnica, ki se v svojih delih kritično odziva na družbeno realnost.

Z Widad Tamimi sta se spoznali v begunskem centru in od takrat sodelujeta.

***
Zgodbe beguncev objavljamo ob ponedeljkih.