Begunec sem: Maher, 27 let

Dober večer, gospa.

Dober večer, gospod.

Oprostite, gospa, vidim, da imate veliko dela.

Ja, res je, veliko dela imam, − odgovori gospa. Na sebi ima rdeč telovnik z velikim križem na hrbtu in majhnim križem na prsih. Ljudje okoli nje kašljajo, ona pa neumorno prenaša zavoje z oblekami, šali in čevlji.

Vam lahko pomagam? − Nasmehnem se ji in se ji zahvalim za vse, kar počne.

Jaz bi se morala zahvaliti vam. Seveda mi lahko pomagate, − mi odgovori in mi hkrati poda eno od vreč.

Veste, gospa, tudi jaz sem pomagal v begunskem taborišču v svoji deželi. Tik pred mejo, blizu mesta Gaziantep v Turčiji. Veste, kje je to?

Neverjetno, a ve.

Mi imamo Rdeči polmesec, poznate Rdeči polmesec? − jo vprašam in vztrajam pri tem, naj mi poda še več vreč, nato pa jo pospremim skozi množico neučakanih posameznikov. Njihove roke v zraku valovijo kot žitni klasi v vetru.

Gospa se mi nasmehne. Seveda poznam Rdeči polmesec. Njegovi člani počnejo isto kot mi, − odgovori in odpre enega od prehodov. Pustite naju mimo, pustite naju mimo, − vzklika ljudem, ki se prerivajo v noči.

Nasmehnem se ji. Vreče razporediva po tleh, ona pa me z roko poboža po laseh. Pomagam ji razdeliti tisto, kar sva prinesla: čevlje številka 45 za gospoda z modrim klobukom, deklica potrebuje čevlje številka 26, tukaj so še čevlji za gospo z vijoličastim šalom, rokavičke za otroka z velikimi očmi, majica, še en šal in plašč.

Potem odšepam za njo, da bi ji pomagal prinesti nove vreče z oblačili in obutvijo.

Vidim, da šepate. Zakaj? Potrebujete zdravniško pomoč? − me vpraša in upočasni hojo.

Del svojega stopala sem pustil v Siriji. Pravzaprav si nisem želel oditi, − ji odgovorim v smehu. Tako sem doma pustil delček sebe.

Gospa se mi nasmehne, a ji pri tem na obraz leže senca žalosti.

Ne bodite žalostni. Saj bom šel kdaj pozneje po tisti kos stopala!

Gospa je osupla.

Vse drugo je tukaj. − Z rokama se potolčem po prsih oziroma po srajci z rožami, ki jo je videti izpod usnjene jakne s pokvarjeno zadrgo.

Kam ste namenjeni?

V Avstrijo.

Ali kaj potrebujete? − me vpraša, medtem ko mi podaja novo vrečo s čevlji.

Zakaj, vam morda ne ugaja moja srajca s havajskimi cvetovi? Sicer pa vam jo podarim. Gospa iz Rdečega križa se nasmeje. Vas ne zebe?

Kašljam. In se smejim.

Veste kaj? − Dvignem vrečo s čevlji in si jo kot dedek Mraz naložim na ramena.

Rad bi imel drugo srajco, to imam na sebi še iz Grčije.

Poiskala vam bom kakšno bolj toplo oblačilo.

Ne, če je mogoče, bi rad srajco.

Zakaj hočete srajco?

Jutri bom že na Dunaju. Takoj si bom začel iskati delo. Če se bom pojavil v majici iz pliša, se bo takoj videlo, da sem begunec. In veste, to vam moram povedati, sam ne bi nikoli zaposlil begunca, − ji pojasnim, in to zelo resno.

Oba se nasmejeva in še naprej deliva oblačila beguncem.

***

Maher je star sedemindvajset let. Pobegnil je iz Alepa, a se je nato odločil, da ne bo nadaljeval poti skupaj s člani svoje družine. Njegovi starši in bratje so namreč skoraj nemudoma zapustili domovino. Ni imel žene in ni imel otrok, zato se je odločil, da bo pomagal rojakom. Pomagal je v nevladnih organizacijah, in sicer v skupinah, ki so skrbele za varnost v enem od begunskih taborišč na meji s Turčijo. Med napadom teroristov so bili ubiti vsi njegovi tovariši, fantje, stari od šestnajst do petindvajset let. Člani nevladne organizacije so pobegnili skozi enega od varnostnih izhodov in se rešili. Maher je bil ranjen in je več ur ležal pod trupli nekdanjih tovarišev. Čez čas so ga odpeljali v Turčijo, kjer pa bi moral za operacijo, s katero bi mu nogo rešili pred gangreno, plačati deset tisoč evrov. Ni imel denarja in nogo so mu amputirali. Izgubil je nogo, ne pa tudi smisla za humor.

***

Foto Jure Eržen

Vsa imena so izmišljena, toda njihove zgodbe imajo resnično ozadje.

Vesna Bukovec je sodobna vizualna umetnica, ki se v svojih delih kritično odziva na družbeno realnost.

Z Widad Tamimi sta se spoznali v begunskem centru in od takrat sodelujeta.

***
Zgodbe beguncev objavljamo ob ponedeljkih (zaradi kulturnega praznika je ta izjemoma izšla danes).