Begunec sem: Oče Paolo

Stara legenda, ki je zelo priljubljena med prebivalci Damaska, pravi, da bo konec sveta zaznamovala tudi sprava med kristjani, judi in muslimani. Tega dne se bo Jezus vrnil na zemljo in se pojavil na belem minaretu velike mošeje Umajad v Damasku, ki so ga zaradi tega že poimenovali »Jezusov minaret«. Legenda, ta svojevrstna metafora dolgoletnega spora, ki se danes bolj kot kdaj prej kaže v strahotnem nasilju, ponuja sliko sirske družbe, v kateri obstaja redka prepletenost etničnih skupnosti in veroizpovedi, družbe, ki je od nekdaj žrtev različnih sporov, a ji kljub temu že zelo dolgo uspeva, da se vedno znova vzpostavi.

Nedaleč od Damaska stoji sredi sirske puščave starodavni samostan Mar Musa al Habaši - sv. Mojzes Abesinski. Sem je v Mohamedovih časih prišel Mojzes Abesinski, sin etiopskega kralja, ki se je odrekel svoji kraljevski usodi in si želel postati menih. Poleg tega je na svoji poti za eno od počivališč ta kraj izbral Abraham, oče Izmaela in Izaka, ki veljata eden za začetnika islama in drugi za začetnika judovstva oziroma krščanstva.

Do samostana, ki stoji 1300 metrov visoko nad morjem na gori Džabal al Kalamun, vodi dolga pot čez skalovje. Leta 1982 je mlad jezuit iz Rima, ki je iskal odročen kraj, kamor bi se lahko umaknil, prišel do ruševin Mar Muse, ki so bile takrat že dve stoletji povsem zapuščene. Vstopil je v cerkev pod vedrim nebom in odkril stare poslikave, ki prikazujejo poslednjo sodbo in raj, v katerem bivajo preroki, evangelisti, svetniki in menihi, pa tudi pekel, ki je prav tako poln klerikov in škofov. Mladi duhovnik, ki je študiral v Bejrutu in je poleg drugih jezikov dobro govoril tudi arabsko, je kaj kmalu navezal stike z domačini, kristjani, predvsem pa z muslimani, ki so tukaj v večini. Zaradi teh srečanj se je odločil, da bo ostal v tem kraju.

Deset let pozneje je Mar Musa postal sedež majhne samostanske skupnosti, ki je temeljila na treh načelih: molitev v arabščini v skladu s sirskim obredom, fizično in umsko delo ter gostoljubje, »ki velja med semiti, Arabci in nomadi za največjo vrlino«.

Okoli abuna* Paola so se v molitvi zbirali kristjani in muslimani ter bosi, kot bi bili v mošeji, sedeli na beduinskih preprogah, obrnjeni proti Meki. Ob svetlobi sveč so prebirali odlomke iz Biblije pa tudi iz Korana.

Tako je bilo vse do leta 2012, ko je prispel dekret o izgonu: oče Paolo dall'Oglio se je preveč izpostavil na začetku spopadov v sirski pomladi in predsednik Asad tega ni bil pripravljen oprostiti. Italijansko ministrstvo za zunanje zadeve ga je zaman prepričevalo, naj se nikar ne vrača v Sirijo. A on se je odločil: do konca bo ostal s svojimi ljudmi. Vrnil se je v Sirijo. Prispel je do Rake, prestolnice Islamske države, poskušal posredovati med Kurdi in džihadisti ter se zavzel za izpustitev talcev. Devetindvajsetega julija 2013 se je za njim izgubila vsaka sled.

To, dvanajsto in hkrati zadnjo zgodbo o beguncih, ki vam jo pripovedujem, posvečam njemu, očetu Paolu dall'Ogliu. Leta 2008 sem ga dvakrat srečala v Mar Musi, kjer skupaj kuhamo, jemo, razpravljamo in molimo tako verujoči kot neverujoči, tako muslimani kot kristjani, pri čemer je vsak od nas priča svoje lastne edinosti, hkrati pa smo vsi združeni v želji, da si med seboj delimo to območje strpnosti in medčloveške bližine. Prav v njegovi kapeli sva z možem, opita od radosti nad vso to daljnovidnostjo, prvič razmišljala o tem, da bi se poročila. Do smrti bova obžalovala, da tega nisva storila prav v Mar Musi.

Vse te mesece, ko sem opazovala reko beguncev iz Sirije in drugih območij, na katerih divja vojna, sem pogosto mislila na abuna Paola, ki je bil med množičnim izseljevanjem edini, ki se je vztrajno poganjal proti toku, kot to počnejo lososi med svojim mukotrpnim preseljevanjem, ko se iz morja ob izlivu poženejo v reko in nato plavajo vse do tam, od koder izvirajo.

Iz vsega srca si želim verjeti, da ga bom znova srečala, in upam, da bodo prej ali slej na svetu prevladali ljudje, kot je on, ljudje, ki verjamejo v dialog in strpnost, če že ne zaradi dobrote, pa vsaj zaradi zdrave in egoistične želje po tem, da bi živeli v miru.

*Abuna pomeni oče.

**

Foto Jure Eržen

Widad Tamimi je iz begunske družine: njen ded je leta 1938 zbežal iz Trsta, oče je leta 1967 zapustil Hebron. V brežiškem begunskem centru kot prostovoljka pomaga združevati družine, kot pisateljica pa zapisuje njihove zgodbe.

Vsa imena so izmišljena, toda njihove zgodbe imajo resnično ozadje.

Vesna Bukovec je sodobna vizualna umetnica, ki se v svojih delih kritično odziva na družbeno realnost.

Z Widad Tamimi sta se spoznali v begunskem centru in od takrat sodelujeta