Bio mama, adijo pamet?

Svetost življenja, materinstvo in predragi otroci se vedno znova izgubijo v viharjih ideologij.

Objavljeno
30. september 2015 12.13
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si
»Če je otrok spočet v laboratoriju, ni prisotna ljubezen. Le kakšne osebe bomo naselili med nas?«

Priznam, da sem to izjavo izpustila iz intervuja z mednarodno uveljavljeno in medicinsko strokovno podkovano predavateljico na področju naravnih porodov. Kakor tudi njen namig, naj se opravičimo plastičnemu zarodku, ki ga je namestila na vidno mesto med svojo delavnico za pripravo na porod: »Če je katera imela načrtovan abortus.«

Ob drugi priložnosti sem si zaželela, da ne bi slišala, da je neka zelo »naravna« mati dojila otroka do devetega leta. Zakaj ne, če je mleko in otrokom ni treba povzročati travm, kajne?

Ne vem, kaj je huje, biti deležen medicinske obravnave in celo strokovnih napak, zaman iščoč sočutje, ali biti s strokovnjakinjo za vse naravno, ki ima vesolje v malem prstu, če si le dovolj zaslužen, »da razumeš«. Ni lahko biti bio mama v tem desetletju, vam povem.

Da so številne ženske v porodnišnicah doživele hude agonije in prestale nepopisno gorje, je znano. Manj znana pa so specifična stališča zagovornikov vsega naravnega, ob katerih človek v imenu »višjega dobrega« raje pogleda stran.

Recimo, ko ti precej nazorno predstavijo, kako »manj dober« začetek življenja imajo tisti otroci, ki niso naravno rojeni in nato dojeni. Primerjalne izkušnje iz peskovnika z opazovalno analizo pa kažejo, da je največ odvisno od srčne kulture, če le vsem uspe preživeti.

Posebno poglavje »bio mamic« je poveličevanje življenja žensk v plemenskih skupnostih. Začne se z zmagoslavno predstavitvijo žensk, ki rojevajo kleče, vsepovsod so rože, otroci so nato del skupnosti. Pravi živžav. Saj si prestavljate, idila z Materjo Naravo. Tudi to je resnično. Kakor tudi to, da so te iste ženske opravljale abortuse tudi v napredovani nosečnosti in da je večina skupnosti, ki živi na prvobitni način, izvajala načrtno izpostavljanje novorojenčkov. Ali zaradi pomanjkanja hrane, ali ker so se rodili s kakšno okvaro, ali pa so bili brez očeta. Posamezne skupnosti so novorojene izpostavljale tudi zaradi vzdrževanja razmerja med moškimi in ženskami.

Tega med slavospevi romantike o naravnem življenju nikoli niti pomotoma ne izvemo.

Prav tako sodobnim plemenskim mamam njihovi žlahtni potomci pomenijo zelo veliko in so skrbno negovani vse do postdiplomskega študija. Naravno uravnovešene mame jih ne bi nikoli izgnale iz skupnosti zaradi prekršitve tabuja. Ali ga povsem načrtno izpostavile mravljišču kot del iniciacije v odraslost. Ker to boli in se bo poškodoval!

Potem se človek vpraša. Recimo, pred drugo svetovno vojno se je orjaška večina prebivalecev rodila in dojila naravno. Kljub temu je sledila svetovna morija nepopisnih razsežnosti in nikoli pozabljenih tragedij. Svetost življenja, materinstvo in predragi otroci se izgubijo v viharjih ideologij, ki očitno vsakič znova z lahkoto premagajo naravo. In matere. Vprašanja, ki terjajo razmislek.

Po mojem mnenju je najbolj bistvena naloga vseh mater na svetu otroka vzgojiti, da ne bo sodeloval v vojnah. To bi bil res velikanski napredek za naše človeško pleme, najsi gre za dvojčke, trojčke, otroke iz epruvete, umetno ali naravno dojene.

Mamica, kaj praviš na to?