Tiskane izdaje
Moja novinarska pot je nekako hotela, da sem malodane vse prve velike uspehe slovenske nogometne reprezentance spremljal z vzhoda Evrope, nekatere pa še od dlje. Usodno dodatno kvalifikacijsko tekmo z Romunijo za odhod na svetovno prvenstvo leta 2002 v Južni Koreji in na Japonskem denimo iz Almatyja v Kazahstanu, kamor sem se tistega za slovenski nogomet zgodovinskega novembra 2001 ravnokar vrnil iz vojne v Afganistanu. Uživanje pred televizijskim zaslonom v zgodnjih jutranjih urah (pet ur časovne razlike z Ljubljano in Bukarešto) je bilo kajpak pravo nasprotje napetih in nevarnih dni na severu Afganistana, takoj za mejo s Tadžikistanom, kjer se je ravno takrat razplamtela ameriška (in posredno tudi naša) vojna proti talibom.
Zabava in veselje ob nogometu je bilo takrat dvojno. Najprej seveda zaradi zmage v Ljubljani in remija v Bukarešti, ki je Sloveniji prvič odprl vrata na nogometni mundial, drugič pa seveda zaradi ruskega televizijskega komentatorja na Eurosportu, ki očitno še ni povsem obvladal geografije takratne nove Evrope. Ko se je namreč na ekranih pojavila slika z ljubljanskega Bežigrada, je komentator gledalstvo pozdravil z besedami: »Dober večer iz Bratislave, glavnega mesta Slovenije ...« Podobno duhovit je bil tudi v nadaljevanju prenosa. Denimo s temle stavkom: »V domači enajsterici igrata kar dva Čeha (Aleš in Nastja op.p.) in oba sta Slovaka ...« V drugem polčasu je potem malce spremenil retoriko. Med odmorom ga je očitno nekdo resno podučil, kje je tekma ...
Zgodovinski tekmi z Ukrajino dve leti prej, bilo je novembra 1999, ki sta Sloveniji prvič odprli pot na evropsko prvenstvo, sem spremljal veliko bližje. Iz Moskve. Kot dopisnik Dela iz ruske prestolnice sem bil ves čas v stikih s Kijevom in ljudmi okrog ukrajinske reprezentance. Takratni športni urednik Dela Franci Božič, sicer tudi sam izvrstni poznavalec evropske in svetovne nogometne scene, si je nadvse želel izjavo ukrajinskega selektorja Joszefa Szaba. Toda Szabo, prekaljen nogometni maček, je trdno vztrajal, da pred tekmo nikomur ne daje izjav. Niti ukrajinskim medijem ne.
Zato sem do njega poskušal priti po ovinkih. Poklical sem legendarnega Valerija Borzova, nekdanjega (sovjetskega) olimpijskega zmagovalca iz Münchna 72 v teku na 100 in 200 m, takratnega ukrajinskega člana Mednarodnega olimpijskega komiteja, s katerim sva se dobro poznala. Borzov je osebno poklical Szaba in ga prosil, naj osrednjemu slovenskemu časniku vendarle da kratko izjavo, toda ta je tudi po tem klicu vztrajal pri svojem. Valerij Borzov, poročen z Ljudmilo Turiščevo, rojeno v Groznem, ki je bila s kopico zlatih odličij glavna zvezda svetovnega prvenstva v gimnastiki leta 1970 v Ljubljani, se mi je potem opravičeval, da Szabu pač ne more ukazovati, čeprav je po hierarhiji nekako nad njim.
Pred povratno tekmo v Kijevu, med njo in po njej sem bil ves čas v stikih z Igorjem Furlanom, takratnim direktorjem podjetja Kovinotehna Ukrajina, ki je na tistem zgodovinskem nogometnem dvoboju na zasnežem olimpijskem stadionu pri minus šestih stopinjah sedel skupaj z Bojanom Prašnikarjem, takratnim trenerjem Maribora. Slovencev je bilo na tekmi za kakšni dve stotniji. »Tako se v Kijevu doslej še nismo drli!« je po tekmi z nekoliko ohripelim glasom pripovedoval Igor Furlan. Navdušenje med Slovenci je bilo tedaj nepopisno. Nogometna Ukrajina pa se je medtem že začela zavijati v črnino.
Kakšno leto kasneje sem nogometno enajsterico Ukrajine srečal v armenskem Erevanu, ko se je že začel nov kvalifikacijski cikel za svetovno prvenstvo 2002. Naključje je hotelo, da sem stanoval v istem hotelu kot oni. Eden od trenerjev mi je v pogovoru priznal, da je Ukrajina v tisti kvalifikacijski tekmi v Kijevu močno podcenjevala Slovenijo. Najbolj prav Jozsef Szabo, ki je po polomu seveda izgubil selektorski stolček v ukrajinski enajsterici ...
Šok je bil za ukrajinske nogometaše tistega velikega novembra 1999 v resnici popoln. V kvalifikacijski skupini Ukrajine v dveh tekmah namreč niso premagali ne aktualni svetovni prvaki Francozi in ne Rusi, ki jim je pot na evropsko prvenstvo zaprla prav Ukrajina, potem pa jih je tako ponižujoče izločila Slovenija. Vratar Šovkovski bo gotovo vse življenje sanjal gol Mileta Ačimovića, ki mu ga je zabil skorajda s polovice bežigrajskega stadiona ...
V Rusiji so prav zaradi lastnega poloma v kvalifikacijah Ukrajini privoščili poraz s Slovenijo. Moskva se je namreč že videla na EP, potem pa je Andrej Ševčenko, takratni zvezdnik ukrajinskega moštva, na povratni tekmi poskrbel za izenačenje in Rusija se je morala posloviti od prvenstva. Moskovski športni dnevnik Sport Ekspres je o tekmi v Kijevu takrat poročal na vrhu prve strani. Zapisal je, da je bila Rusija na evropskem prvenstvu (na tekmi z Ukrajino) trinajst minut, Ukrajina pa (na tekmi s Slovenijo) vsega devet ... Toda kljub tovrstni privoščljivost so ruski nogometni komentatorji zapisali, da je pravzaprav škoda, da je Ukrajina izpadla, saj je tako vsa nekdanja Sovjetska zveza na EP 2000 ostala brez enega samega predstavnika. Za Slovenijo pa so zapisali, da je igrala taktično zrelo, dovolj učinkovito in nadvse požrtvovalno in da gre zato zasluženo na evropsko prvenstvo ...
Po šestnajstih letih se bosta Ukrajina in Slovenija zdaj spet pomerili za vozovnico na evropsko prvenstvo. Obe ekipi sta imeli v tem času kar nekaj zvezdnih trenutkov. Slovenija se je denimo dvakrat uvrstila na svetovno prvenstvo (2002 in 2010), Ukrajina pa se je na svetovnem prvenstvu leta 2006 v Nemčiji, kjer je Slovenija manjkala, uvrstila celo v četrtfinale, kjer jo je potem s 3:0 izločila Italija, kasnejša zmagovalka Weltmeisterschafta.
Ukrajina in Slovenija imata veliko skupnega. Njihov največji pesnik Taras Ševčenko, veliki kobzar, kot mu pravijo, je bil denimo sodobnik Franceta Prešerna, čigar Zdravljico bodo slovenski nogometaši v soboto peli v Lvivu. To slikovito mesto, ki s svojimi cerkvami in zvoniki pomalem spominja na Ljubljano, je bilo nekoč del Avstro-Ogrskega imperija, tako da sta bila Lviv in Maribor, kjer bo povratna tekma, svojčas v skupni državi. V Lvivu je nekoč predavalo kar precej slovenskih profesorjev in tam je kar nekaj časa preživel tudi Matija Čop, Prešernov podpornik in prijatelj.
A Kijev in Ljubljano žal po svoje povezuje tudi novejša zgodovina. Obe mladi državi sta bili namreč žrtvi na las podobne politike. Slovenija je bila žrtev velikosrbske Miloševićeve politike, Ukrajina pa plen velikoruskih imperialnih ambicij, zaradi katerih je izgubila Krim in po svoje tudi Donbas. Moskovska politika do sosedov, zlasti do Gruzije in Ukrajine, je nekakšna zapoznela repriza Miloševićeve politike (ta je potem zanetila krvavo vojno na Balkanu), a kljub temu nič manj uničujoča od nje. Prav paradoksno je, da je bila uradna Moskva do zadnjega na strani Slobodana Miloševića, čeprav je bilo že dolgo jasno, da so mu šteti dnevi.
Prav zaradi tovrstnih skupnih imenovalcev bi si uvrstitev na evropsko prvenstvo 2016 zaslužili obe enajsterici. Slovenija in Ukrajina. Toda v športu to žal ni mogoče. Na prvenstvo bo odšel le skupni zmagovalec dveh dvobojev. V Francijo naj torej odide tisti, ki bo v soboto v Lvivu in v torek v Mariboru boljši tekmec.
