Tiskane izdaje
Največja slovenska opozicijska stranka je bila v zadnjih mesecih tako zaposlena z bojem za osvoboditev svojega predsednika, pravnomočno obsojenega zaradi korupcije, da je v tej svoji ljubeči gorečnosti povsem pozabila na Jožeta Pučnika. Na hrupnih shodih pred ljubljanskim sodiščem ga ni nihče niti omenil, pa čeprav gre za ustanovitelja njihove stranke in tudi enega glavnih ideologov slovenske osamosvojitve. Država je to njihovo nerazumljivo pozabljivost spretno izkoristila in ga za njihovimi hrbti pokvarjeno prodala v Frankfurt. Brniško letališče Jožeta Pučnika, kajpak.
In tako se je nekdanji disident in vodja zmagovitega Demosa (posmrtno) znova znašel v izgnanstvu. V Nemčiji, kjer je nekoč prebival več kot dve bridki desetletji. V Slovenski demokratski stranki ob tej pokvarjeni kupčiji niti pisnili niso. Niti enega protesta niso organizirali v bran Jožetu Pučniku in proti tej zares neumni odločitvi države, ki s svojo najboljšo lastnino ravna kot svinja z mehom. In jo razprodaja kar tako počez. V primeru letališča celo tujim državam ...
Ugledna profesorica iz Cambridgea je nejeverno zmajevala z glavo, ko sem ji v Londonu razlagal, kaj je pred dnevi storila slovenska država. »Tega vendar ne počne nihče! Nihče ne prodaja svojega glavnega in v vašem primeru tako rekoč celo edinega pravega letališča! Kaj takšnega lahko stori samo oblast, ki ni čisto pri sebi!« je bila previdno taktična v svojem začudenju. Sogovornica ima seveda popolnoma prav. Tako pomembnega infrastrukturnega objekta, ki je povrh vsega strateškega pomena za državo, se preprosto ne daje v tuje roke. Še zlasti ne v času, ko letališče posluje celo z dobičkom.
Zato se je bati, da se bo po zgledu »uspešne in donosne prodaje« Brnika, kot se hvalijo vladni mešetarji, nekaj podobnega v kratkem zgodilo tudi z Luko Koper. Bodo ključi od naših vrat v svet odslej res samo še v rokah tujcev? Zakaj smo se potemtakem sploh osamosvojili, če pa pravzaprav sploh ne znamo biti samostojni? Ali pa tujcem vselej hlapčevsko naklonjena slovenska oblast morda tega celo noče?
Zdi se, da je bila zdaj že nekdanja vlada Alenke Bratušek v tej zgodbi z Jožetom Pučnikom spet bolj papeška od papeža. V tem primeru pravzaprav bolj evropska od evropske trojke, s katero nas oblast nenehno straši. Najraje takrat, ko je treba storiti kaj takšnega, kar je sicer v popolnem nasprotju z zdravo pametjo. Ali pa je bila to morda le neke vrste kupčija za komisarski položaj, ki ga je kot nagrado za poslušnost in lojalnost Bruslju zdaj dobila nekdanja premierka?
A strašenje s hudo bruseljsko trojko je pravzaprav le en del te nerazumne zgodbe. Nekateri poslanci (prejšnjega parlamenta) so namreč priznali, da je razprava o privatizacijskem seznamu petnajstih državnih podjetij, ki jih je treba nujno prodati, na lanskem junijskem zasedanju potekala le kakšno uro in petnajst minut, letališča pa pri tem menda sploh omenjali niso. Na povsem spregledano, a nadvse pomembno podrobnost, da je na seznamu tudi Jože Pučnik, je takrat spomnil le Franc Bogovič iz Slovenske ljudske stranke.
Zaradi vsega tega se ni mogoče znebiti občutka, da se Slovenija za prodajo letališča ni odločila zaradi zahtev Evropske unije, ampak zaradi zasebnih interesov znotraj Slovenije, kar je v pogovoru za Mladino priznal tudi Vinko Može, nekdanji dolgoletni direktor osrednjega slovenskega aeroporta. Pravi namreč, da gre pri prodaji Jožeta Pučnika za »projekt slovenskih finančnih špekulantov«, ki jim je indiferentnost parlamenta pri tem šla zelo na roko. Letališča torej ni bilo treba prodati zato, ker državni proračun krvavo potrebuje svež denar, ampak očitno zato, da bi pri tej kupčiji mastno zaslužili predvsem posredniki, v tem primeru nekateri slovenski zasebni skladi.
Kupčija je torej sklenjena in Jože Pučnik je dokončno v rokah Fraporta. Stranka, ki jo je ustanovil mož, s čigar imenom se že nekaj let diči brniško okno v svet, bi zdaj prva morala storiti vse, da letališče spet pride v slovenske roke. Da bo Jože Pučnik rešen tega drugega bridkega izgnanstva, v katero ga je znova pahnila (tokrat demokratična in divje kapitalistična) slovenska oblast. Za začetek z neizprosnimi vsakodnevnimi protesti pred sedežem vlade in tudi na Brniku, potem pa seveda tudi s prostovoljnim zbiranjem denarja, s katerim bi prelahko prodano letališče iztrgali iz rok nemških gospodarjev. V ta sklad bi kajpak lahko šel tudi denar, ki ga je zaprti strankarski veljak pospravil od trgovine z orožjem. Nenazadnje je ta občasno potekala tudi čez brniško letališče. Zdaj letališče Jožeta Pučnika ...
