Tiskane izdaje
Rodila sem se v varnem svetu. Vse nevarnosti so preletele našo malo državo, kot neurje, ki te sicer navdaja z grozo, a ne naredi prave škode, ne tebi, in to je bilo takrat bistveno, škodo prepoznaš šele pozneje.
Pripadam generaciji, ki se spominja federativne ureditve države, bratstva in enotosti, rdečih rutk in modrih titovk, ljubezni do enega samega moža. Namesto pop zvezdnikov smo v zvezke lepili njegovo sliko. Josip Broz kot ključavničar, temni valoviti lasje, čuten, trpinčen obraz, ki je sijal od ambicije in ponosa. Filmski zvezdnik je bil Joža iz Kumrovca, skupaj s Clark Gableom in Gregoryjem Peckom je zasedal polja domišljije. To so bili moški mojega življenja. Dvoboj na soncu, Šepetanje na blazini, Dr. Živago in Joža, ključavničar, hohštapler, ki igra klavir, na čelu komunistične partije Jugoslavije.
Bile so tudi nadaljevanke, ker je bila samo ena televizija, smo jih gledali vsi, zato vsi poznamo Baltazarja in Modro poletje, Pesem ptic trnovk in Dinastijo, Alana Forda in Dr. romane.
Odrasla sem v največji iluziji - religija je opij za ljudstvo, zato so nam dali drugo religijo, veliko bolj prefinjeno, vsi enaki, vsi solidarni, vsi enakopravni. In ker smo verjeli, da je tako, je vsaj navidezno bilo. In besede, kot so solidarnost, tovarištvo, bratstvo, so v našem mikrokozmosu nekaj pomenile, prijele so se, kot bi jih nekdo vztrajno sadil.
Le da smo enkrat vmes narobe razumeli enakost, se mi zdi. Še bolj narobe skromnost. V socializmu, kjer je bilo nevarno vedeti preveč, se izpostavljati preveč, smo se naučili, kako igrati skromnost, neambicioznost, kako sklanjati glavo in kako udariti po prstih tistega, ki se je stegnil predaleč. Strah pred tem, da bi se razlikoval od drugih, se je v nastniških letih sprevrgel v željo po tem, da bi izstopil iz rdečih rutk in modrih kapic in si okrog vratu navesil rožne vence kot upor. To je bil edini resni upor naše generacije.
Kaj torej druži našo generacijo? Res samo to, da z nikomer, rojenim po letu osemdeset, ne moreš deliti Džirlo djevojk, Gavrilović paštete, Zdravka Čolića in Druže Tito, mi ti se kunemo? To, da lahko v vsakem trenutku odpojemo kitico iz Jugoslavije, malo nas je sram, da jo še vedno znamo, malo smo ponosni. Ponos in sram in nostalgija za parnimi in neparnimi števili?
Ampak hočem reči nekaj drugega.
Zelo veliko strašnih stvari se je zgodilo, čisto blizu nas, medtem, ko je naša generacija zavestno ali ne, potiskala glavo v pesek. Ker - kaj drugega bi lahko naredili? Nič ne moremo, je tako moto naše generacije. Tega se ne da. Ne bo šlo. Sistem je tak. Upiramo se v kavarnah, na blogih, na družabnih omrežjih, klikamo, všečkamo, delimo in se počutimo malo bolje. Tudi to je pomembno, jasno. A ni dovolj. Ne vem, kaj je dovolj.
Če se kdo upre malo glasneje, udarimo po njem. Ker nas moti, ker v nas vzbudi slabo vest, da tega nismo sposobni, da nimamo več moči, ali nas je strah, da bi izgubili svoj mali stolček; in se odzovemo na znani način, kaj se pa tale gre. Postajamo malomeščani, ki imajo na jeziku radi besedo revolucija, hkrati pa obsojamo grško referendumsko odločitev, ker grško ljudstvo ne igra po pravilih. Katera pravila so to? Katera pravila zaznamujejo našo generacijo?
Kdo je sploh moja generacija? O čem sanja zdaj, ko se zdi, da so se določene sanje po velikih stvareh in premikih razblinile? O novem avtu, stanovanju - ali ga že ima? O zaposlitvi? Medtem, ko generacije za našo živijo slabše od njihovih staršev, prihodnost si lahko slikajo smo nekje čez mejo, če že.
Kaj sploh označuje generacijo? Letnica rojstva?
Smo torej Sašo Peče, Alenka Bratušek, Katarina Kresal, Eva Irgl in Barbara Žgajner Tavš ... generacija? Kaj definira generacijo? Po mojem spomin, je na njegovi predstavitvi knjige Konec znova rekel Dino Bauk. Tisto, česar se spomni, tisto v kolektivnem spominu, kar jih druži, kar nanje učinkuje podobno čustveno.
Težko je, da generacija, ki je odrasla v socializmu, ne bi imela podobnih spominov, nazadnje nam jih je diktirala ena sama televizija; težko je, da generacija ni poslušala Laibachov, Videosexa, Pankrtov, Miladojke Youneed, za razliko od generacij za nami, ki so odrasle z internetom, MTV-jem, navlečene na družabna omrežja, prestreljena s tisočimi informacijami, tisočimi možnimi idoli. Po tej logiki bi nas moralo družiti marsikaj, morali bi biti močnejši, bolj homogeni, pa se zdi, da smo samo precej apatični.
Ja, mi smo privilegirana generacija, za razliko od naših letnikov v Bosni in Hercegovini, v Srbiji, na Hrvaškem, v Črni gori. Ti si niso mogli zatiskati oči. Oni so bili tam, gledali grozi v oči, šli v gozdove ali so jih v to prisilili, ali pa, če so bili dovolj srečni, zbežali. Mi smo bili privilegirani, po letu 1991 smo, če smo si nadeli plašnice in poskušali ne razmišljati o tistem, kar se je dogajalo v Bosni, imeli na voljo supermarket priložnosti: bi delal na radiu, bi se poskusil v marketingu, v oglaševanju, v poslu, v gozdarstvu, kmetijstvu, v turizmu ... ? Vse je bilo odprto, vsak poklic se je zdel vznemirljiv in predvsem ponujal možnost za spodobno preživetje. V primerjavi z mladimi danes, ki si perspektivo lahko slikajo samo čez mejo, je bilo na voljo vse, bili smo preveč naivni, preveč neutrjeni, da bi vedeli, da ne bo trajalo.
Generacije pred nami so imele priložnost, da so poskrbele zase dolgoročno, mnogi iz naše generacije so v svoji naivnostni in neprimerni brezskrbnosti na to pozabili. Svet je bil odprt, police so se polnile z novimi in novimi produkti, možnosti je bilo nešteto, na sporedu je bil hedonizem. Uživaj zdaj, uživaj vsak trenutek, uživaj čim več, svet je postal šoping center.
In zdaj je zavladala panika. Srednjega razreda, ki smo ga bili navajeni, skorajda ni več, ni možnosti za preskok v drugo službo, podlegli smo starim metodam zastraševanja - strah za svoj položaj, kakršenkoli že je -, ker smo leta in leta, ko je sistem začel zategovati pasove in nas vsak dan bolj izžemal, gledali stran in ubogali.
Ko so mi grški igralci, večinoma rojeni po letu osemdeset, letos februarja v Atenah razlagali, kako se je recesija začela pri njih in kako se je nadaljevala, se mi je zdelo, da poslušam slovensko zgodbo. Brezposelnost, zategovanja pasu, nobene perspektive. In mi si upamo, ne da bi pomislili, tako žolčno udrihati po Grčiji in grškem ljudstvu. Prav mi?
Utrudil sem se podobe svojega plemena, je že davno tega zapisal eden tistih naših poetov, ki je zelo moj. Utrudila sem se tega, da se ne prepoznamo, ljudje, z vso mitologijo, z vso preteklostjo in prihodnostjo, z idejami o boljšem svetu, ki nas tu in tam preplavijo v sanjah, potem jo zjutraj izperemo z zobno ščetko in izplaknemo usta in začnemo majhen, običajen dan. In na blogih in forumih pljuvamo vse tiste, ki so si upali sanjati svet drugače.
Je to moja generacija? Kje se je zalomilo? Na kaj smo pozabili?
Morda moram še enkrat citirati Žižka, ki je za Spiegel dejal, da prav »nova herezija, ki jo ta čas zastopa Siriza, lahko zaščiti tisto, kar je vredno zaščititi v evropski dediščini: demokracijo, zaupanje v človeštvo, egalitarno solidarnost.« Saj so to vrednote tudi naše generacije, mar ne?
