V teh dnevih so se kriptovalute spet znašle v glavnih svetovnih novicah. Tokrat finančnih apetitov množic niso spodbudili rekordni zaslužki, ki bi jih povzročil novi virtualni skok vrednosti kakega bitcoina ali podobnega elektronskega menjalnega sredstva. Zdaj je javnost razburil venezuelski »režim«, ki je resno vzel eno največkrat citiranih resnic iz temeljnega dela politične ekonomije, Opere za tri groše izpod peresa velikega ekonomističnega klasika Bertolta Brechta. »Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke?« je bilo vodilo, ki so mu sledili v Venezueli, kjer so ta teden uvedli svojo kriptovaluto petro in v enem dnevu zbrali skoraj tričetrt milijarde ameriških zelencev.
Precej manj pozornosti so svetovni mediji posvetili drugi novici, prav tako povezani s to »revolucionarno« pridobitvijo (poznega?) finančnega kapitalizma, ki zadnji teden buri duhove zlasti v Avstriji. Tam je združba, ki si je nadela ime System Optioment, potegnila za nos več kot 10.000 ljudi, ki so »vložili« kakih 84 milijonov evrov, da bi čez noč prišli do bajnih zaslužkov, ki so jim jih obljubljali »trije mušketirji« na vrhu te premetene piramidne sheme. Kakor so prejšnji teden v skupnem raziskovalnem projektu razkrili novinarji časnika Presse in nacionalne televizije ORF, brata is Štajerske in »podjetnik« iz Spodnje Avstrije niso ujeli »vlagateljev« na limanice zgolj z obljubami o ogromnih tedenskih prihodkih, ki da si jih bodo »prislužili« s tem, da bodo prek njih kupovali bitcoine.
Uvlekli so jih tudi v nekaj, kar je Slovencem dobro poznano: »večplastni« marketing, v katerem so se nekoč izmojstrili tvorci lopovske sheme po imenu Catch the cash. Več novih »vernikov«, ki so jih »vlagatelji« v Optioment uspeli pridobiti, večje zaslužke so jim obljubljali. Najbolj zaslužni oziroma tisti, ki so nategnili največ sotrpinov, so pričakovali, da bodo na teden dobili od dva do štiri odstotke vrednosti vloženega denarja, kar bi v običajni banki pomenilo od 180- do 670-odstotne obresti na leto. Kakor je avstrijskim novinarjem razkrilo na ducate opeharjenih naivnežev, so ti novačili družinske člane, znance in prijatelje, hkrati pa tudi sami v obetajoč posel vložili vse svoje prihranke. Ko se je lani novembra piramida sesula, ni le čez noč ugasnila spletna stran Op»«tiomenta, izpuhtel je tudi ves vloženi denar, prav tako pa je izginila vsaka sled za okoli 12.000 bitcoini, za katere so lahkoverneži iz severne sosede verjeli, da so jih bili kupili.
Vse skupaj je izgledalo kot kaka sekta, je povedala ena od naplahtanih »vlagateljic«, ki se je z zakritim obrazom in spremenjenim glasom pojavila pred televizijskimi kamerami. V oddaji Eco so prejšnji teden pokazali tudi posnetke množičnih srečanj teh »vernikov«, na katerih so predavatelji bodrili kolektivni duh navzočih v stilu kulta preprodajalcev tistih »poceni« izdelkov, ki jih ne moreš kupiti v trgovinah, ampak jih dobiš le tako, da se moraš tudi sam priključiti sekti in še sam postati kramar. »We can do it,« je množica v transu ponavljala slogane, podobne tistim, s katerimi je med predvolilno kampanjo bodril svoje privržence prvi temnopolti predsednik ZDA Barack Obama. Zadnjo tovrstno množično prireditev za vernike Optiomenta so sredi lanskega novembra v Vosendorfu južnu od Dunaja pripravili v hotelu s pomenljivim imenom »Pyramide«, kjer so udeležence strokovnjaki za »multi-lever marketing« ujeli v dve »pasti«. Ena je »čredni nagon«, druga pa »Verknappung«, občutek, da je količina prodajnega izdelka omejena in da se morajo takoj odločiti za nakup, če ne bo izginila s trga, je za avstrijsko televizijo povedala psihologinja Julia Pitters.
Avstrijska trojica z vrha piramide zdaj trdi, da je bila sama »prva žrtev« spletke, saj da je tudi njo naplahtal neki skrivnostni prodajalec bitcoinov iz Londona, bojda Danec po imenu Lucas M., celotno podjetje pa naj bi vodil neki še bolj tajanstveni Latvijec Alex P. iz Rige. Ker bi ta lahko bil tudi Aleks oziroma Aleksander, v Latviji pa je kaka četrtina prebivalstva ruske nacionalnosti, ne bo nikakršno presenečenje, če bo v duhu sodobnega časa slej ko prej kdo tudi v tej lumpariji našel sledi »ruskega vmešavanja«. Da je bila to velika prevara, ki ji niso nasedli le Avstrijci, saj so »globalni«, »diamantni«, »platinasti«, »zlati« in »srebrni« preprodajalci uslug Optiomenta v shemo menda zvabili tudi prebivalce držav nekdanje Jugoslavije (Slovence???), zdaj govorijo tudi največji zagovorniki kriptovalut. A tudi v ogorčenih komentarjih, ki so se pojavili po razkritju škandala, so vsi videli krivca zgolj v načinu kupovanja bitcoinov, nihče pa se ni zares vprašal, ali se izvirno zlo nemara ne skriva že v samem objektu nakupa, temu svetlemu predmetu poželenja, čigar čudežno naraščanje vrednosti vendar dokazuje neveljavnost vulgarno marksističnih trditev, da brez dela ni jela.
O podobnosti psiholoških temeljev ljudi, ki verjamejo v čudežne možnosti hitre obogatitve in je skupna tako nekdanjim osmoljencem v piramidni shemi Catch the cash kot sedanjim vernikom v kriptovalute, je konec prejšnjega leta pisatelj Miha Mazzini že napisal duhovit komentar z naslovom »Beseda ni coin«. Tudi po svetu niso vsi zagreti privrženci tega novega menjalnega sredstva, ki ga hvalijo, da je omogočil zasebnost uporabnikov in decentraliziran nadzor nad njegovo vrednostjo. Nekateri ekonomisti so že same kriptovalute označili za globalno piramidno shemo, drugi pa so jih primerjali s tulipani, ki so že na začetku 17. stoletja postali povzročitelji prve finančne krize v zgodovini sodobnega kapitalizma. A tako kot pri avstrijskem škandalu, kjer je bržkone dvolično, če obsojaš zgolj način prodaje bitcoinov, ne pa že samo »piramidno« naravo prodajnega izdelka, ni korektna tudi primerjava kriptovalut zgolj z »baloni«, ki so »razpočili« vse zadnje velike finančne krize po svetu. Če se spet vrnemo k staremu dobremu Brechtu, mu lahko podtaknemo izjavo, ki bi jo danes položil v usta svojemu junaku Mackieju Nožu: le kaj je pok kakega nepremičninskega ali podobnega balona v primerjavi s celotnim sedanjim globalnim družbeno-ekonomskim redom, ki ga že od davnih 30. let prejšnjega stoletja pogajanja prav pokanje balonov.