Blog pomagaj: Globalni sužnji v času pametnih telefonov

Kdo bo največ pridobil z novim iphonom? Otroci v Kongu, delavci na Kitajskem ali socialna blaginja v ZDA?

Objavljeno
10. september 2014 16.52
APPLE-IPHONE/
Boris Čibej, zunanja politika
Boris Čibej, zunanja politika

Zadnjih nekaj let je september tisti mesec, ki ga oboževalci tehnoloških »igračk« ameriške korporacije Apple najtežje pričakujejo. Tudi letos so bili že vse poletje obsedeni s tem, kaj vse bo prinesla nova generacija priljubljenega iphona. Medtem ko je velika večina potrošnikov razglabljala, kakšne tehnološke izboljšave se obetajo v različicah »šestice«, so se tisti bolj socialno zavedni spraševali, ali nove, do uporabnikov bolj prijazne modele spremlja tudi nova, do ustvarjalcev, prodajalcev in ne nazadnje tudi potrošnikov tega prenosnega fenomena bolj »prijazna« proizvodnja.

Tik pred slovesno predstavitvijo nove linije Applovih telefonskih igračk je skupina ameriških aktivistov US Uncut, ki se bori proti izogibanju plačevanja davkov največjih ameriških korporacij, na svojem facebooku objavila fotomontažo z naslovom iSlave (jazSuženj). Pod tremi fotografijami, ki prikazujejo črnske otroke, ki izpirajo pesek med iskanjem dragocenih rudnin, v belo oblečene kitajske delavce med visokotehnološko proizvodnjo in črne silhuete uporabnikov, »obešenih« na tradicionalno bele slušalke Applovih »gadgetov«, so zapisali: »Applov iPhone 6: surovine, ki jih v Kongu kopljejo otroški sužnji, pošljejo na Kitajsko, kjer jih sestavljajo izkoriščani delavci, ki delajo samomore s skakanjem z oken tovarn, in jih v ZDA prodajajo uslužbenci trgovin, ki prejemajo plače na robu revščine.«

Obtožbe so dovolj močne, da bi marsikateri uporabnik iphona takoj postal vegetarijanec, če bi mu kdo kaj takšnega povedal o njegovem proizvajalcu najljubših zrezkov. A ker se korporativni mediji, ki so obsedeni zlasti z obsedenostjo ljudi nad temi tehnološkimi igračkami, tovrstnim kritikam izogibajo, se ni bati, da bo Apple propadel. Tudi tisti, ki se zavedajo njihovih »etičnih težav« pri proizvodnji in prodaji, se tolažijo, da ta družba pač ni nič drugačna od drugih uspešnih proizvajalcev, ki morajo preživeti v tem globaliziranem svetu.

Očitki namreč niso iz trte zviti. Ena od pomembnih sestavin Applovih pametnih telefonov je prehodna kovina tantal, ki je zelo odporna proti koroziji, večina njene svetovne proizvodnje pa prihaja iz Demokratične republike Kongo, kjer kljub uradnemu koncu vojne, v kateri je umrlo na milijone ljudi, še vedno vladajo nevzdržne razmere, uporniške skupine pa se financirajo tudi s prodajo redkih kovin, ki jih zanje v suženjskih razmerah proizvajajo otroci. Ne le da so se v Applu zavedli, da je med njihovimi uporabniki veliko »ozaveščenih« potrošnikov, ki bi jih takšna poslovna praksa utegnila odbiti.

K temu, da so morali razkriti, koliko je v njihovih proizvodih tovrstnih »konfliktnih kovin«, jih je prisilila tudi zakonodaja. Na začetku leta so objavili poročilo, da je med 205 kovinami, ki jih uporabljajo pri proizvodnji priljubljenih pametnih telefonov, 21 takšnih, ki izvirajo iz Konga ali njegove neposredne okolice; za 17 so imeli potrdilo, da ne izvirajo iz suženjskega dela, ki zagotavlja preživetje vojskujočih se skupin, izvor štirih pa so v času oddaje poročila še preiskovali. Čeprav so v poročilu zapisali, da za vse surovine ne morejo ugotoviti, od kod zares izvirajo, so v Applu veliko naredili glede na to, da so zagovorniki svobodnega trga uspeli ameriški zakon o »konfliktnih kovinah« povsem razvodeneti.

Najprej so ugotovili, da je v nasprotju z ustavo, ker korporacije »prisiljuje« k razkritju, zato so ga spremenili tako, da morajo te zdaj zgolj izjaviti, da so raziskale, od kod izvirajo njihove surovine. Ameriško ministrstvo za trgovino, ki bi moralo po zakonu že januarja lani objaviti seznam vseh proizvajalcev »konfliktnih kovin«, je šele pred kratkim imenovalo 400 tovrstnih kršilcev, hkrati pa je priznalo, da nima možnosti, da bi odkrilo, kateri od njih tudi zares financirajo uporniške skupine. »Ta zakon je privedel do najslabšega možnega rezultata: ni pripomogel k zmanjšanju konflikta v Kongu, hkrati pa je povzročil gospodarsko škodo v ZDA,« je pred kratkim izjavil Tom Quaadman iz ameriške trgovinske zbornice.

Drugi očitek iz »reklame« proti ihonu govori o nevzdržnih razmerah, v katerih delajo kitajski zaposleni, glavni neposredni proizvajalci iphonov. Med njimi je − vsaj nekoč − bilo precej takšnih, ki so morali vnaprej plačati, da so sploh lahko v nemogočih razmerah, ki so spominjale na Anglijo iz časov Frederika Engelsa, delali pri Applovih podizvajalcih. Tudi vodilni ameriški mediji se pred časom niso mogli izogniti zgodbam o samomorih kitajskih delavcev, kar je privedlo do notranje preiskave v Applu in zaostritve pogojev do podizvajalcev. Kitajski delavci so se tudi pritoževali zaradi nemogočih pogojev dela, saj so morali, največkrat neustrezno zaščiteni, z nevarnimi kemikalijami čistiti telefone, preden so jih poslali končnim uporabnikom. Skoraj 23.000 ljudi je podpisalo peticijo, v kateri je zahtevalo, naj Apple preneha kot čistilo uporabljati benzen in n-heksan, s katerim so se zastrupljali kitajski delavci. Avgusta so iz korporacije sporočili, da pri izdelavi šestice teh kemikalij ne bodo več uporabljali.

Tretji očitek Applu je, da njihove izdelke v ZDA prodaja podplačana delovna sila. Ta obtožba sicer drži, a najbrž ni pošteno, če bi v časih, ko en odstotek družbe še naprej nesramno bogati čez vse meje, revni pa postajajo čedalje bolj revni, za tovrstno sodobno »suženjstvo« na Zahodu krivili le Apple. Nedavni množični protesti delavcev v industriji hitre prehrane v ZDA so pokazali, da meja tretjega sveta ni več tako preprosto določiti. Da tudi Američani čedalje bolj postajajo del njega, pa je kriva zlasti njihova zakonodaja, ki korporacijam omogoča, da legalno izkoriščajo domačo delovno silo in selijo svoj kapital v davčne oaze, od koder jim ni treba več plačevati davkov svoji domovini.

To, kako se ameriške korporacije po zakoniti poti izogibajo plačilu stotinam milijard dolarjev, je pred kratkim za ameriško revijo Rolling Stone slikovito opisal Tim Dickinson v članku z naslovom Največja davčna potegavščina vseh časov. Postopek, ki mu pravijo »inverzija«, omogoča ameriški korporaciji, ki ima le 20-odstotni tuji delež, da kupi manjšo družbo v neki davčni oazi, se vanjo »invertira« oziroma postane podružnica svojega novega nakupa in se osvobodi plačila ameriških davkov. Povedano v trdi valuti: dobiček ameriških korporacij se je lani povečal za 93 milijard dolarjev in zrasel na 2,1 bilijona (tisoče milijard) dolarjev, hkrati pa se je znesek, ki so ga »stričku Samu« lani plačale, zmanjšal za več kot 15 milijard dolarjev. Apple ni tu ni nikakršna izjema.

»Plačamo vse davke, ki jih dolgujemo,« je med pričanjem pred kongresom maja 2013 izjavil prvi človek Appla Tim Cook. Ni se zlagal. »Revež« pač ni kriv, da so med ZDA in Irsko tako ogromne »luknje« v davčni zakonodaji, da njegovi družbi v zadnjih petih letih ni bilo treba davkov plačevati ne eni ne drugi državi. Družba, ki je v varne davčne oaze zunaj matične države pospravila skoraj 140 milijard dolarjev, si je morala že nekajkrat sposoditi gotovino, da je lahko poplačala dividende svojim delničarjem. Če bi hotela iz oaz v domovino zakonito vrniti svoje kapitalske »prihranke«, bi morala plačati državi okoli 45 milijard dolarjev. »To bi bilo več kot dovolj za financiranje Nase v prihodnjih dveh letih,« je ugotovil Dickinson.

Ko sem med brskanjem po podatkih na svojem pametnem telefonu ugotovil, da očitki skupine US Uncut niso povsem neutemeljeni, sem se odločil, da bom njihovo fotomontažo objavil tudi na svojem twitterju in facebooku. Pa sem se sredi svoji gorečnosti znašel v licemerni dilemi: kako naj to storim, da ne bi spodaj spet pisalo »Sent from my iPhone« ...