Tiskane izdaje
Dogovor o iranskem jedrskem programu, ki so ga predstavniki tako imenovane mednarodne skupnosti ta teden po skoraj desetletju pogajanj sklenili s Teheranom, so nekateri analitiki označili celo za »sporazum stoletja«. Eni smo moževali, da si je z njim ameriški demokratski predsednik Barack Obama končno prislužil vsaj del tiste Nobelove nagrade za mir, ki so mu jo bili v upanju na izpolnitev njegovih visokoletečih obljub podelili »na kredit«. Drugi so ga celo primerjali z njegovim republikanskim predhodnikom Richardom Nixonom, ki se je leta 1972 odpravil na zgodovinsko pot na Kitajsko. Ali prav tako republikanskim poglavarjem Bele hiše Ronaldom Reaganom, ki je leta 1987 s sovjetskimi »sovragi« sklenil prvi sporazum o omejevanju jedrskega oboroževanja. Tako kakor Obama, ki ga čaka vsaj dvomesečni notranjepolitični spopad, da predstavniki ameriškega ljudstva še požegnajo (ali ne požegnajo) njegov veliki mednarodni dosežek, so imeli tudi njegovi republikanski predhodniki doma veliko konservativnih kritikov, ki so jih obtoževali nacionalnega izdajstva in goreče nasprotovali otoplitvi odnosov s takratnimi glavnimi sovražniki države.
Njim je uspelo, Obamo pa čaka še huda bitka, v katero se bodo z vsemi topovi podali tudi predstavniki izraelskih oblasti, ki imajo v ameriškem kongresu več politične podpore kot prvi človek njihove izvršilne oblasti. A tudi če sporazum potrdita tako ameriški kot iranski parlament, kjer nad njim tudi niso vsi navdušeni, in dejansko začne veljati, z njim mednarodna skupnost ni veliko dosegla, so zapisali v uvodniku časnika New York Times. Po njihovem mnenju je dogovor zgolj »za kak dan« odložil tisti trenutek, ko se bo Iran dokončno dokopal do jedrskega orožja. O tem so prav tako prepričani v Tel Avivu, tako verjameta tudi nekdanja ameriška zunanja ministra Henry Kissinger in George Shultz, ki svarita, da sporazum ne odpravlja »tri desetletja in pol iranske militantne sovražnosti do Zahoda in uveljavljenih mednarodnih ustanov«, in opozarjata, da so pogajanja o jedrskem sporazumu nekateri vodilni iranski predstavniki označili celo za »džihad z drugimi sredstvi«.
Podobna opozorila konservativcev je slišal sam Kissinger, ko je pred več kot štirimi desetletji soustvarjal novo ameriško politiko odprtih vrat do Kitajske. Takrat je s pomočjo dovolj modrih voditeljev svetu uspelo, da se je izognil spopadu med »našim« Zahodom in »drugim« Sovragom. Zlobnež bi rekel, da je otoplitev s Kitajsko uspela ravno zato, ker je ta takrat že bila jedrsko oborožena, zato si »naši« niso drznili s silo urediti odnose s Pekingom. Primeri v zadnjih letih, tudi iz neposredne bližine Irana, dokazujejo, da takšnih zadržkov »naši« niso imeli, ko se države do tega smrtonosnega orožja še niso dokopale. Tem tudi »otoplitve« z Zahodom niso pomagale, kar je lepo pokazal primer libijskega voditelja Moamerja Gadafija. Zato je strah ameriških konservativcev in izraelskih oblasti, da se Iran kljub vztrajnemu zagotavljanju o nasprotnem prizadeva jedrsko oborožiti, po definiciji upravičen. Le katera pametna država, ki ji ni vseeno za svoj obstoj, si po vseh dosedanjih zgodovinskih izkušnjah tega ne bi prizadevala?
