Blog pomagaj: Kdo se boji knjige črnega moža?

Zakaj vsaj nikomur ne bo škodilo, če bo razvpita Hitlerjeva knjiga Mein Kampf končno izšla opremljena z obsežnim znanstvenim aparatom.

Objavljeno
17. december 2015 10.59
Boris Čibej
Boris Čibej

»Ni lepo, da bo moje ime na Googlu za večne čase povezano s Hitlerjem. A to je cena, ki jo kot zgodovinar moraš plačati,« pravi Christian Hartmann z münchenskega Inštituta za novejšo zgodovino. Čeprav je 56-letni zgodovinar napisal kar nekaj resnih del o najbolj temačnih časih nemške zgodovine, je v zadnjem času postal zvezdnik zaradi svoje uredniške vloge pri knjigi, ki je njegov inštitut sploh še ni izdal.

»Počutimo se kot enota za odstranjevanje min. Mein Kampf je stara zarjavela topovska granata, mi pa moramo odstraniti zažigalno kapico,« je že pred več kot tremi leti za nemški tednik Spiegel opisoval, kako se je s kolegi lotil znanstvene obdelave »temeljnega« Hitlerjevega dela, ki bo prihodnje leto prvič po drugi svetovni vojni ponovno (uradno) izdano v nemškem jeziku. S prvim januarjem namreč potečejo avtorske pravice, ki so jih po zlomu nacizma zavezniki predali bavarskim oblastem, te pa doslej niso dovoljevale ponatisa tega nacionalsocialističnega hujskaškega pamfleta, »uspešnice«, ki so jo samo v času Hitlerjeve vladavine »prodali« več kot dvanajst milijonov izvodov.

Izvornemu delu, ki ga je avtor večinoma napisal v zaporu, kot zgled pa mu je služilo ekstremistično antisemitsko pisanje ameriškega avtomobilskega tajkuna Henryja Forda, bo v novi izdaji dodan obsežen komentar, opremljeno pa bo s kar 3500 opombami. A znanstveni pristop do objave te zloglasne knjige, omejena naklada (do 4000 izvodov) in visoka cena izvoda (59 evrov) niso zmanjšali ostrih obsodb in zgražanj zaradi prve napovedane »uradne« objave Mojega boja v nemškem jeziku po 70 letih; ki je mimogrede v drugih jezikih ni težko dobiti, na vsaki spletni knjigarni jo imajo, pa še brezplačne se valjajo po internetu.

Urednik Hartmann je moral v zadnjih letih večkrat odgovarjati na kritike, ki so pričakovano najbolj glasne v judovskih krogih. Poenostavljeno rečeno bi bila srčika njegovih argumentov ta, da so prepovedani sadeži najslajši, zato je treba pokazati, da je ta knjiga (slogovno) povsem zanič, jo spremeniti v zgodovinsko gradivo in o njej kot ključnem dokumentu nacionalsocializma poučevati v šoli. »Iz nje se lahko naučimo, kakšne manipulacije in laži je uporabljal Hitler,« je povedal zgodovinar.

Učitelji na Bavarskem so se takšnemu pristopu uprli s prispodobo, da bi bilo branje odlomkov iz Mojega boja pri urah zgodovine nekaj takšnega, kakor da bi otroke učili boja proti alkoholu tako, da bi jim ga dali poskušati. A bolj ali manj tehtnih argumentov za ali proti je toliko, da bo nekoč lahko kdo samo o polemikah, moralno-političnih vprašanjih in pedagoških dilemah, ki spremljajo novo izdajo Mojega boja, napisal knjigo. Avtor pričujočega članka, s katerim se pa uredništvo nujno ne strinja, bo na tem mestu navedel le svoje skromno mnenje, zakaj vsaj nikomur ne bo škodilo, če bo ta razvpita knjiga končno izšla opremljena z obsežnim znanstvenim aparatom.

Poleg zgodovinarjev bi jo morali najprej vzeti v roke tisti, ki se zdaj pretvarjajo in so za to celo plačani, da razmišljajo o strategijah »tradicionalnih« političnih strank – običajnega evropskega nasprotujočega si tandema konservativcev in tistih, ki pravijo, da so bolj »levi«, tistih, ki si po stari celini še vedno delijo oblast. Ob prebiranju izvrstne Hitlerjeve analize stanja v strankarskem sistemu v času, preden je sam prišel na oblast, bi se sedanji evropski oblastniki morali resno razmisliti, kaj nas vse skupaj čaka, če bodo še naprej vodili sedanjo politiko.

Znanstvena izdaja Mojega boja utegne biti zanimiva tudi za strokovnjake za odnose z javnostjo ter proučevalce delovanja propagande, javnega »prepričevanja« in političnih manipulacij. Hitler v knjigi na primer lepo pokaže, da stare stranke niso uspele v političnem boju, ker so se borile proti preveč sovražnikom. Dejansko pozornemu bralcu sam razkrije svoj ideološki model, s katerim ga bo kasneje »nategnil«, ko bo ves svoj gnev preusmeril v Juda. Vsekakor pa bodo od te izdaje imeli najmanj koristi tisti domnevni bralci, zaradi katerih se zdaj pravzaprav dviga toliko prahu: neonacisti in podobni desničarski skrajneži. Tudi če ti doslej še niso prebrali po spletu razprostranjenega Mojega boja, vsekakor že delujejo in razmišljajo tako, kakor da ga znajo na pamet. Ko človek prebira njihove komentarje na novih socialnih medijih, dobi občutek, da je bil v primerjavi z njimi Hitler pravi nacionalsocialistični vajenec.