Tiskane izdaje
Igor Dodon je pred dnevi spet potrdil, da ga v zahodnih medijih ne razglašajo zaman za »proruskega« predsednika Moldavije. »Naši ljudje hočejo nevtralno državo. Tukaj nočejo Nata. Zame je nevtralnost stvar načela, Nato pa pomeni vojno. Nočem, da bi bil naš narod topovska hrana za nekatere geopolitične igre in bitke,« je izjavil predsednik države, ki ima svojo nevtralnost zapisano v ustavo, a bi vladajoče »prozahodne« stranke Moldavijo najraje popeljale v naročje severnoatlantskega zavezništva.
Po Dodonovih besedah je za ZDA Moldavija zgolj sredstvo pritiska na Rusijo, za usodo moldavskega prebivalstva pa da Američanom ni mar. »Naš zahodni sosed je Nato oziroma Romunija, naša vzhodna soseda je Ukrajina, vmes pa je mala Moldavija, katere prebivalci hočejo biti prijatelji z Rusijo,« je dodal Dodon. Opozoril je, da v Pridnestrju, moldavskem območju »zamrznjenega konflikta«, živi 300.000 ruskih državljanov, zato bi imel vsak poskus nasilne rešitve tega problema katastrofalne posledice za njegovo državo.
Dodon velja za »proruskega«, ker se zavzema za nevtralnost, te pa nova hladna vojna ne pozna: si bodisi z nami bodisi proti nam. A to ni nič novega. To je bila zahodna doktrina že od vsega začetka prve hladne vojne. »Nevtralnost pomeni sovjetizacijo,« je izjavil prvi kancler Zahodne Nemčije Konrad Adenauer, ki je bil po prepričanju nekaterih zgodovinarjev glavni krivec za to, da se je Nemčija združila šele leta 1990. Adenauer je na začetku 50. let prejšnjega stoletja menda tudi zaradi bojazni, da bi potem njegova krščanskodemokratska stranka izgubila večino v zveznem parlamentu, zavrnil sovjetski predlog o združitvi obeh delov Nemčije v nevtralno državo.
A temu Stalinovemu predlogu iz leta 1952 so nasprotovali tudi vsi njegovi nekdanji zahodni protinacistični zavezniki. Ameriški senator James Warburg je konec marca tega leta svoje kolege v odboru za mednarodne odnose svaril, da predlog sovjetskega voditelja ni zgolj blef, temveč dejanska želja, da bi ustanovili »svobodno, nevtralno in demilitarizirano Nemčijo«, ki bi jo potem »priključili v sovjetsko orbito«.
Da so se izognili tej nesrečni usodi, ki jo menda prinese nevtralnost, so morali Nemci na združitev v skupni državi čakati še skoraj štiri desetletja. Ni pa temu narodu, ki zdaj združeno in svobodno živi v Natovi družini, doslej še nihče pojasnil, kako je sosednji Avstriji, ki so jo tri leta kasneje prav tako »prisilili« v nevtralnost, uspelo, da je pobegnila pred domnevnim neizogibnim posrkanjem v sovjetsko orbito.
A to je zdaj že »davna« zgodovina, na katero smo že pozabili, tako kot se nihče več ne spomni tega, da so v tistem času v Moskvi iskreno predlagali celo takšne nezamisljive reči, kakor je priključitev Sovjetske zveze k Natu. V organizaciji z glavnim ciljem, da »drži Ruse zunaj, Američane znotraj, Nemce pa spodaj«, kakor se je bil izrazil prvi generalni sekretar Nata Hastings Ismay, tovrstnih predlogov seveda niso vzeli resno. Tako kot se je na začetku tega tisočletja ameriška zunanja ministrica Madeleine Albright zgolj nasmejala povsem resnemu predlogu takratnega (in sedanjega) ruskega predsednika Vladimira Putina, da bi v severnoatlantsko zavezništvo vstopila tudi njegova država.
A tudi to je zdaj že zgodovina. Nato, ki ga je v zadnjih nekaj letih grožnja pred rusko »agresijo« prerodila, se je vrnil k svojim temeljnim »vrednotam«. Nemcev mu sicer ne uspeva preveč tiščati spodaj, vsekakor pa ohranja Američane notri, Ruse pa drži zunaj tako, da jih vse bolj obkroža. V tem predvojnem času pa »nevtralnost pomeni rusifikacijo«, bi morali danes modri zahodni politiki v adenauerskem slogu poučiti moldavskega predsednika.
